Se spomnite Steva Urkla iz ameriške serije Družinske zadeve (Family Matters)? Piflar z naramnicami in ogromnimi očali? Med drugim je imel tudi zabaven avtomobil. Isetto, ki se je odpirala z vrati tam, kjer je volan in običajno tudi motor. Za Američane je bil avtomobil višek smešnosti. Sicer pa jo je nekaj časa izdeloval BMW. Kako je voziti žepna vozila, sem na lastni koži izkusil s Citroënovim poizkusom na tem področju. Pravijo mu ami oziroma prijateljček.
Ami ima izredno všečno podobo. Čeprav je po dimenzijah skoraj igračka, pritegne pogled in večinoma odobravanje mimoidočih. Večkrat sem moral navdušenim očividcem razložiti, za kaj gre. Je tudi racionalno izdelano. Desna vrata se odpirajo naprej, leva pa nazaj. Ne gre za navihanost. S tem so omogočili, da je v proizvodnji treba izdelovati zgolj eno vrsto vrat, ki sedejo na obe strani.
Estetski minimalizem se ob odprtju vrat hitro prelevi v špartansko skromnost. Sedeža imata zgolj toliko oblazinjenja, da lahko človek reče, da ga imata. Notranjost je iz industrijske plastike. Za odpiranje vrat je treba potegniti trak. Volan je. Isto velja za števec hitrosti. Ni pa klime. Edini element gretja je zračenje sprednjega stekla, ki je dokaj glasno. Na mrzle dni bo med vožnjo treba imeti bundo, kapo, rokavice. Vzvratnega ogledala tudi ni. Miniaturni stranski ogledali sta edina pomoč. Ima pa držalo za telefon in prostorček, kamor lahko vtaknemo kakšen brezžični zvočnik. Da imamo vsaj glasbo.
Eden od elementov luksuza je stekleni strop. Razlog je praktične narave. Zaradi jajčkaste oblike voznik sedi tako daleč stran od vetrobranskega stekla, da brez prosojne strehe niti ne bi videl semaforja na križišču. Tudi sicer preglednost ni ravno vrhunska. Za prtljago je v modelu z dvema sedežema prostor na sovoznikovi strani oziroma pri sovoznikovih nogah. Ta predel je od pedal na voznikovi strani ločen z mrežico. Prtljažnika ni. V prtljažniku namreč sedite. Okna lahko odpreš dovolj, da vzameš parkirni listek. Dodatna zabava so ključi. Kdor računa na kaj brezstičnega, naj se postavi v vrsto za pregovorno svinjo, ki čaka na koruzo. Imaš pa dva ločena ključa. Enega za odklepanje in zaklepanje vrat. Drugega za zagon vozila. Tega v resnici ne razumem v celoti.
Med vožnjo si sprva izredno navdušen nad odzivnostjo avtomobila in prednostmi, ki jih predstavljajo njegove miniaturne dimenzije. Širok je celih 1,4 metra, dolg pa 2,4 metra, kar omogoča, da povsem brezskrbno švigamo po tesnih ulicah ljubljanskih blokovskih naselij. Nikoli nisem imeli težav s parkiranjem, saj se skrije v vsako špranjo. V Tivoliju se mi je zasmejalo, da bi ga lahko parkiral tudi med kovinska stebrička, ki ločita parkirišče od kolesarske oziroma sprehajalne steze.
Na cesti je izkušnja divja. Najbolj preseneti glasnost. Bolj kot na neslišno delovanje dragega električnega avtomobila s hrupom spominja na kakšno električno kosilnico. Zlasti pri »višjih« hitrostih. To je morda najbolj komična stvar celotne izkušnje. Spelješ, pohodiš stopalko, avto potegne, zaslišiš napenjanje mišic motorja z močjo 8 konjev, nato pa pogledaš na števec in vidiš, da si ravno dosegel 15 km/h.
Po naseljih in mimo šol, vrtcev ter drugih con z nizkimi omejitvami gre gladko. A za doseg marsikaterega dela Ljubljane je preprosto nujno, da zapelješ tudi po cesti z omejitvijo 60 km/h. Na avtocesto tako ali tako ne smeš. No, tudi na cestah s 60 km/h se počutiš kot malček sredi poljane jurskega parka. Stiskaš stopalko, a hitreje od 45 km/h ne gre. Tudi po klancu dol. Tedaj čutiš samodejno zaviranje avtomobila. Mimo tebe medtem švigajo dve toni in več težke zverine. Nekatere so za teboj. Na srečo si jim od zunaj všeč in so njihovi vozniki nasmejani. Ti pa se tudi smejiš sam sebi, ker si v takšni situaciji.
Do smeha ti ni več, ko pričneš razmišljati o polnjenju vozila. Ta ima 70 kilometrov dosega. Za mestno igračko dovolj. Kje pa ga polniš? Na polnilnici? Nak. Za polnjenje uporablja običajni kabel za v domači vtikač. Kako prosim? Mestni avto, ki ga lahko polnijo zgolj lastniki hiš? Vsi ostali pa naj prek balkonov čez noč spuščamo tudi več deset metrov dolge podaljške? Na Citroënovi strani sicer piše, da je polnjenje tako enostavno kot polnjenje mobilnika ali prenosnika. Me zanima, koliko jih mobilnike in prenosnike čez noč polni na parkirišču pred blokom? Tukaj me koncept amija izgubi. Vozilo, ki ni avtomobil, je sicer izdelano natančno po kriterijih, ki omogočajo vožnjo starim 15 let z izpitom za moped (kategorija AM). Morda niti ni namenjeno prebivalcem mest. Morda je v resnici namenjeno novačenju predmestne mladine v lastništvo avtomobilov. V primerjavi z mopedom je vsekakor nadstandard. Za mobilnost na štirih kolesih je privlačna tudi cena. Testirana različica stane 10.500 evrov. Če je na zalogi, tisočaka manj. Dodatnega tisočaka lahko odbije še subvencija eko sklada.
