Sedaj pa pridemo do paradoksa, ko eni lobiji zahtevajo rast plač, na drugi strani pa gospodarski lobi zahteva zmanjšanje davkov, iz katerih se financirajo ravno te plače javnega sektorja. Če bo vlada ustregla tem zahtevam, bo gotovo prišlo do širšega družbenega konflikta, ko se bo uprlo tudi večinsko ljudstvo, ki predstavlja 99 odstotkov populacije. Lobiji namreč predstavljajo manj kot en odstotek, ki nas deli na bogate in na drugi strani na »revno rajo«. Vse te skupine lobijev s svojimi zahtevami igrajo zelo nevarno igro, lahko sledi celo padec države v anarhijo in iskanje rešitelja in močnega voditelja, ki že čaka v ozadju. Vemo, kdo to je, mogoče celo asistira.
Koliko so zahteve lobijev upravičene, naj pove stroka, ki trenutno oportunistično molči. Treba je upoštevati, da smo po covidu in zastonjkarskemu »talanju« milijard prejšnje vlade padli še v naravno katastrofo, kar nas bo stalo veliko denarja in časa, da se to sanira. Od odgovornih državljanov bi pričakovali, da se upošteva realne možnosti naše skupne blagajne in naj končno spregledajo.
O zahtevah posameznega lobija je bilo že veliko povedanega, nekatere so tudi upravičene, vendar v pravosodju s krajšim časovnim zamikom. Zato sodniki nam državljanom ne morejo po nobeni pravni logiki vzeti temeljne ustavne pravice do volitev. Menim, da bi moralo ustavno sodišče ta ukrep sodstva, da preprečijo evropske volitve, kar vehementno napoveduje predsednica sodniškega društva, obravnavati kot kaznivo dejanje in mogoče celo kot poskus državnega udara. Pokojni profesor France Bučar bi danes tem sodnikom verjetno rekel: »Kaj pa tle afne guncate!?«
Kar se gospodarskega lobija tiče, pa jim priporočam, da naj svojo konkurenčno prednost iščejo v vlaganju v tehnologijo in razvoj novih izdelkov, ki edini prinašajo večjo produktivnost in dodano vrednost. Z zbijanjem plač in davkov bodo res bolj konkurenčni, ne pa bolj produktivni, pa še to zgolj na kratki rok. Modus operandi gospodarskih lobijev, ki so na srečo v manjšini, so pa glasni, je neoliberalno delovanje v socialnem dampingu, kar pa je v nam bližnjih in primerljivih državah že davno preteklost. To je ameriški model, ki si ga v Sloveniji ne želimo. Celo Kitajci danes veliko več vlagajo v osebni standard ljudi in socialo kot nekoč v preteklosti.
Gorazd Cuznar, Črnomelj
