Naj takoj izpostavim dva primera, ki kažeta na našo šibkost z načelnostjo ter s povezovalnimi veščinami:
1. Ukrajina. Še mesec in pol je do druge obletnice ruske agresije. Bilanca: 12.000 pobitih civilistov, od tega 1800 otrok (število, ki se najpogosteje sliši, je tja do 370.000 mrtvih, a se nanaša na padle vojake, od katerih so tri četrtine ruskih, okupatorskih), odseljenih Ukrajincev je 18 %, zasedenih ozemelj Ukrajine 17 %. Da bi OZN odvrnil Rusko federacijo od nadaljevanja agresije, so bile sprejete tri resolucije generalne skupščine, neuspeli sta dve varnostnega sveta, zavoljo ruskega veta.
2. Palestina (Gaza in Zahodni breg). Sedmega januarja bodo trije meseci od Hamasovega napada na jug Izraela, ki je terjal 1200 življenj, predvsem civilistov, Židov, in 270 zajetih talcev, ter odziv Izraela, ki je v enem samem tednu raketiranja in bombardiranja Gaze krepko presegel to, kar je storil Hamas, in se še ni ustavil in se še dolgo ne bo, po napovedih premiera Netanjahuja. In v treh mesecih, tudi kopenske ofenzive, je bilo 22.000 ubitih civilistov v Gazi, nekaj stotin tudi na Zahodnem bregu, 7000 žensk in 9000 otrok. Govorimo o Palestincih, seveda. Dodajmo še 170 uslužbencev, prostovoljcev in osebja OZN ter humanitarnih in zdravstvenih organizaciji, pa 99 novinarjev. Odseljenih Palestincev je 75 %, zasedenih ozemelj Palestine, že 56 let, 78 %. Tudi glede Palestine in izraelske okupacije so Združeni narodi, tako na generalni skupščini kot v varnostnem svetu, sprejeli kar 25 nezavezujočih in zavezujočih resolucij, ki so zahtevale umik Izraela z zasedenih ozemelj ter najpogosteje ustavitev širitve nezakonitih judovskih naselbin na Zahodnem bregu, ki pa jih je Izrael vse dezavuiral.
Preberimo še enkrat te cifre in videli bomo gromozanski disproporc med početjem Ruske federacije in Izraela, ki pa se ne odraža v odzivih ostalega Zahoda oziroma Nata in EU (ZDA so itak od vselej sovražno nastrojene do Rusije in prvi boter Izraela), tudi naše ljube Slovenije ne.
Do ruske agresije na Ukrajino ni bilo pomislekov – najostrejše obsodbe Putina in Kremlja so priletele takoj, zatem že prve sankcije, prvi poskusi mednarodnega izobčenja in prve pošiljke orožja Ukrajini. Vse to se še danes nadaljuje in pri komunikaciji z Moskvo so le še zamrznjene ali pretrgane diplomatske vezi.
Povsem drug odziv pa je do izraelskega početja. Najprej, po napadu Hamasa, je bila izražena Izraelu »neomajna podpora« ter priznana celo pravica do samoobrambe, z opombo, da naj bo v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom, pri čemer gre poudariti, da noben mednarodni akt te pravice okupatorski državi na okupiranem ozemlju ne priznava. Edini, ki je spomnil, da je bil Hamasov napad, sicer polne obsodbe vreden, posledica 56 let »zadušljive« izraelske okupacije Palestine, je bil generalni sekretar OZN Antonio Guterres, ki sta ga ZDA in Izrael takoj pozvala k odstopu. No, hvala naši predsednici republike Nataši Pirc Musar, ki ga je vzela v bran.
A še danes nihče iz zahodnih prestolnic, ki o tem seveda odloča, tudi iz Ljubljane ne, ni Izraela izrecno obsodil, njegovega početja imenoval, tako kot vsa stroka, genocid nad palestinskim narodom, ter pozval k bojkotu in sankcijam zoper Netanjahuja in njegovo vlado. Mi bo zunanja ministrica dovolila, da tovrstno vedenje imenujem »dvojna merila«? Še beseda-dve glede povezovalnih veščin: Fajonova je šla v Izrael že skoraj takoj po začetku ofenzive na Gazo, v Moskvo še danes ne.
Iz tega tudi moja skepsa, da se bomo proslavili kot poštena, pravična, načelna, nepristranska članica varnostnega sveta. Prej vidim veliko kimanja Združenim državam Amerike. Dokažite mi, da se motim.
Aurelio Juri, Koper
