‘Tu, v azilnem domu, sem šele en dan. Hrana je dobra, sobe pa nisem dobil. To noč sem moral spati zunaj. Bilo je hladno. Zaspal sem lahko komaj za štiri ure.« Tako je septembra govoril petindvajsetletni Ayour, pripadnik zatirane etnične skupine Berberov iz maroškega gorovja Atlas. Osebju azilnega doma na ljubljanskem Viču je ob izredni gneči, ko je bilo v stavbi in na dvorišču skoraj tisoč prosilcev za azil, izrekel priznanje za trud. Že v naslednji povedi pa je izkušeni fant podal natančno diagnozo problema: »Uslužbenci so prijazni, a ne morejo veliko narediti, saj sistem ne deluje dobro. To je podobno kot pri nas. V Maroku vlada ne poskrbi za ljudi.« Mladi Ayour ni edini, ki je prepoznal, da za težave z nastanitvami v azilnem domu ni odgovoren zgolj urad za oskrbo in integracijo migrantov, ampak je za uresničevanje človekovih pravic, določenih z mednarodnimi konvencijami, odgovorna politična oblast. Vlade vsepovsod po svetu odločajo o obsegu sredstev, namenjenih za oskrbo migrantov, in o tem, v kakšnih nastanitvah bodo prespali. Migracijski uradniki tovrstnih odločitev nikjer ne sprejemajo sami in nalog, ki so jim predpisane, ne morejo izpeljati, če nimajo ustrezne podpore. Še uslužbenci Združenih narodov UNHCR, največje in najbolj vplivne svetovne institucije za oskrbo beguncev, so na terenu povsem podrejeni lokalnim političnim oblastem. Če vlada ne dovoli, ne sme UNHCR azilantom razdeliti niti vode, kaj šele odeje in šotore. Če kdo ne verjame, naj se spomni dogajanja v Brežicah leta 2015.
Uroš Škerl Kramberger (Foto: Tomaž Skale)
Vodstvo urada za migracije tako že vse leto hodi po Sloveniji in prepričuje župane ter lokalne prebivalce, naj se strinjajo z vzpostavitvijo izpostav azilnega doma ...
Pri naših severnih sosedih se končuje podaljšan konec tedna, ki so ga mnogi izkoristili za krajši dopust. Na naših cestah je zato že zaznati povečan...