Turčija je včeraj praznovala sto let obstoja moderne turške republike. Predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu se je na majskih volitvah uresničila želja, da jo kot njen voditelj popelje v drugo stoletje. Moderna Turčija je nastala kot naslednica poraženega otomanskega imperija, ko je oče republike Mustafa Kemal Atatürk z vodenjem nacionalističnega gibanja preprečil razkosanje osrednjega dela sedanje Turčije med zmagovite sile prve svetovne vojne. Erdogan pa se prej kot njegov naslednik vidi kot novi oče Turkov v 21. stoletju. V dveh desetletjih vladanja je dodobra spremenil družbeno in gospodarsko podobo države, njegov pogled pa sega tudi čez državne meje. Tudi zdaj, v času vojne Hamasa in Izraela, kaže, da se ozira po vodilni vlogi Turčije v muslimanskem svetu.
Nezaceljene rane
Atatürk je z obsežnimi političnimi, gospodarskimi in družbenimi reformami novo Turčijo spremenil v sekularno državo. Konservativizma s tem niso izkoreninili, ampak so ga za dolga leta odrinili na obrobje do prihoda Erdogana. Ta je ponovno dovolil nošenje naglavnih rut na univerzah in v javni administraciji ter odprl izobraževalne ustanove in možnosti zaposlovanja v javni upravi tudi za najbolj konservativne dele družbe. Spodbujal je anatolske tigre – majhna in srednje velika podjetja v osrčju njegove volilne baze – in sprožil dodaten gospodarski zagon, kar so vse največji dosežki njegove vladavine. Spoštovanje človekovih pravic pa je pod njim močno nazadovalo, še posebej po poskusu državnega udara leta 2016, za katerim so stali nekateri njegovi dotedanji zavezniki iz gibanja Gülen.
Sprva je s politiko »brez težav doma in brez težav s sosedi« poskušal normalizirati odnose tudi s Kurdi, katerih obstoj, kulturne, jezikovne in politične pravice so dolgo zanikali, enako kot pokola nad Kurdi v 30. letih prejšnjega stoletja. Vendar normalizacije ni bilo. Erdogan je obrnil ploščo in kurdsko vprašanje – ta narod je po prvi svetovni vojni ostal brez svoje nacionalne države, tudi zato, ker je Atatürku uspelo izničiti del sporazuma iz Sevresa – ostaja nerešeno, Kurdi pa nepriznana manjšina v državi.
Prav tako ostaja nezaceljena rana Turčije to, da je nastala na pogorišču genocida nad Armenci, kot njihove poboje in preselitve na vzhod opredeljuje nekaj več kot trideset držav sveta. Turčija seveda ne. Pred dobrim poldrugim desetletjem sta državi poskušali normalizirati odnose, a so pobude spodkopali nacionalisti na obeh straneh meje. Odnosi so se nekoliko otoplili po letošnjem uničujočem potresu v Turčiji, ko ji je Armenija poslala pomoč.
Pomembna regionalna sila
Turčija z drugo najmočnejšo vojsko v zvezi Nato zdaj spet predstavlja pomembno regionalno silo, ki je pripravljena tudi zavirati širitev zavezništva na Švedsko in Finsko, vse dokler ne bo zadovoljna z iztrženimi zagotovili Washingtona, Helsinkov in Stockholma. Vedno znova napenja tudi mišice z Grčijo zaradi poteka meja v Egejskem morju.
Po arabski pomladi Erdoganovi Turčiji ni uspelo zasesti prestola vodilne muslimanske države v regiji, ostaja pa pomembna sila v Sredozemlju, srednji Aziji, na Bližnjem vzhodu in v črnomorski regiji, kjer turški predsednik nastopa tudi kot posrednik med Rusijo in Ukrajino. Njegova bazarska politika je zaradi migracijskih vprašanj uspešna tudi do Evropske unije. Uradno se Turčija še vedno vidi kot njena bodoča članica, dejansko pa vladajoče zmerno islamistične stranke AKP evropska integracija ne zanima.
