Če namreč Jenni Hermoso, zaradi viharja, ki se je dvignil popolnoma neodvisno od njenih resničnih občutkov (oziroma vsaj gotovo preden ji jih je uspelo kjerkoli izraziti) zgolj zato, ker je ženska, ni imela pravice ne biti žrtev, ampak si o Rubialesovi neprimerni gesti misliti podobno, kot si je, verjamem, mislil Modrić o predsedničini – da je Rubiales pač še ena pokvarjena foteljaška zadnjica, ki se želi sončiti v njenem uspehu in ga je evforija odnesla predaleč (za kar bi bil deležen posmeha nogometašic in norčevanja, namesto spoštovanja) –, ampak se je zgolj zaradi pričakovanja javnosti in pod pritiskom prevladujoče ideologije morala postaviti v vlogo žrtve in proslavljanje zmage na svetovnem prvenstvu zamenjati za odprtje še enega področja boja proti moški dominaciji, potem bi utegnilo biti, da je bil v primeru Jenni Hermoso, na njeni poti do enakopravnosti z največjimi moškimi nogometaši, v resnici narejen korak nazaj in da je tudi ta revolucija že začela žreti svoje otroke. x Delo
Nepreslišano: Dino Bauk, odvetnik in pisatelj
Meni se, z vidika (španske nogometašice) Jenni Hermoso in njenih pravic, trenutno, recimo, bistveno zdi vprašanje, ali je od tistega neprimernega poljuba v kateremkoli trenutku sploh imela svobodo odločitve o lastnih občutkih. Je imela pravico ne postati žrtev (in ostati zgolj nogometašica in zmagovalka)? Je imela možnost oziroma pravico biti, ne vem, recimo kot Luka Modrić na finalu svetovnega prvenstva v nogometu v Rusiji, ki je lahko ostal zgolj vrhunski nogometaš in zmagovalec ter se mu, ko je moral na zmagovalnem odru najprej prenašati čustveno neravno uravnovešeno božanje predsednice države, potem pa še se s celim obrazom malo neprostovoljno potopiti tam nekje med predsedničino pazduho in nedrjem, ni bilo treba počutiti kot žrtev in postati poster boy boja proti samovolji ljudi na poziciji moči, ne glede na njihov spol.
odvetnik Dino Bauk
