Ali lahko pride tudi do informacijske revščine in kaj bi to bilo? Filozofska fakulteta izraz pozna, je v sklopu predavanj. Kako smo pred njo zaščiteni oziroma ali državo to sploh zanima, pa razmišljam kot državljan, ki želi biti vsestransko obveščen (informiran) od domačih virov in ki ni zadovoljen z enoumjem. V času korone smo se slednjega namreč naužili preko glave.
Kot imamo vire elektrike, imamo tudi vire informacij. Svetovni splet je najširši, politika nas po eni strani vzpodbuja k digitalizaciji, v tem je tudi spretnost iskanja po spletu, po drugi pa skuša vire informacij obvladovati. Pretep strank (ki so zasebne združbe) za RTV Slovenija je epski. To je javni vir. Upravljanje RTV informacij je po njihovem tako rekoč nujno za obstoj teh strank na oblasti. Tudi digitalne strani so številne. Imamo pa tudi zasebne TV. Žal so stranke omogočile tudi privatizacijo tiskanih virov, ki so bili prej javni. Tržna logika sicer narekuje objavo vsestranskih in čimbolj zanimivih informacij, da prodaja raste. Vendar se vmes večkrat poseže drug interes. Cenzure sicer niso od danes. Celo v znanstvenih revijah so se zadnja leta razpasle.
Enoumje se nam je na veliko dogajalo med korono. Imeli smo veliko informacijsko revščino. Cepite se, če ne, boste težko zboleli ali umrli. Vse druge informacije niso prišle v tisk ali na TV, tudi žal ne na javno RTV Slovenija. Cilj enoumja je bil strašenje javnosti. Zdaj so na vrsti podnebne spremembe, v začetku poimenovane kot segrevanje planeta. Nobene razprave. Za vsako poplavo, ujmo, sušo, vetrove, vrtince so krivi človekovi izpusti ogljikovega dioksida. Javno objavljeni ugovori niso dovoljeni. Strašenje se širi od Organizacije združenih narodov (generalni sekretar Guterres, COP27 2022: Gremo v klimatski pekel; julij 2023: Končana je doba globalnega segrevanja, prišla je doba globalnega vrenja) do Svetovne zdravstvene organizacije, ki je privzela tudi podnebno »krizo«, kot pravijo. Ali smo spet v informacijski revščini in ne smemo v naših medijih brati in slišati nobenih drugih mnenj? Upam, da ne.
Navsezadnje imamo zakon o dostopu do informacij javnega značaja in informacijsko pooblaščenko. A kaj lahko stori proti enoumju? Če imamo samo enoumne informacije javnega značaja? Zakaj država dovoli strašenje prebivalstva, drugih informacij pa ne? Imamo ministrstvo za digitalno preobrazbo in celo Inšpektorat za informacijsko družbo. Se oba kar strinjata z enoumjem in informacijsko revščino ali jo bosta odpravljala?
mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana
