To, kar bo sledilo, ni čisto prava kolumna. Je pripoved, ki bi jo bilo treba povedati v živo, najbrž ob kakšnem ognju, po možnosti pod jasnino neba. Ampak takole imamo: že dvanajst dni elektrika malo je, večinoma pa je ni; jutra so brez oblačka, jasnina žge čez nebo, potem pa, cak, kar naenkrat: katastrofa. O jasnih večerih lahko samo sanjamo. Navadili smo se takšnih majhnih, čudnih sreč. Da je vsaj v eni vtičnici elektrika, vsaj pol ure na dan. Da v neurju padeta dve, tri drevesa, ne pa cela streha. Da sicer odnese eno stranico lope za živali, a ovčke in račke in kurice ostanejo čile in zdrave.
Saj se pri vas najbrž dogaja povsem ista stvar, zato mi ni treba v detajle. Kar se tiče naših koncev, ne zmoremo več šteti opustošenih njiv in razmesarjenih kolovoz...
