Vrh Nata se ni začel čisto po željah njegovih scenaristov. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je na predvečer srečanja voditeljev držav članic z napovedjo umika blokade švedskega vstopa sicer črtal z dnevnega reda nerodno temo za zavezništvo, ki stremi k izkazovanju enotnosti 31 držav članic. Vendar je s tem pravzaprav samo opozoril, da jo lahko Turčija, ki sicer ni ravno prva med enakimi v Natu, je pa po vojaški moči in pomembnosti geografske lege zelo visoko, odnese s soliranjem, dvostranskim izsiljevanjem in deljenjem prav(ič)niških lekcij Švedski kljub kočljivi demokratični kartoteki Erdoganove lastne vladavine. In niti ni bilo prvič, saj je Ankara že nekaj časa Natov enfant terrible, ki mu gledajo skozi prste, denimo ob nakupu ruskih raketnih sistemov. Potem je včeraj s svojim burnim tvitom prišel na dan ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski in zahteval urnik včlanjevanja njegove države v Nato, četudi ve, da se to ne bo zgodilo, dokler vojna traja. Zelenski s pritiskom ne dela usluge Natovemu iskanju enotnega nastopa, videti pa je, kot da je zastala ali časovno precej bolj od pričakovanj razpotegnjena protiofenziva, povezana z velikimi pričakovanji držav podpornic Kijeva, pustila posledice in frustracije. Ukrajinski predsednik hkrati nastopa kot prvi general in kot prvi politik. Tokrat je prvi preglasil drugega, ki mora imeti pred očmi širšo sliko, vključno z upoštevanjem tega, da voditelji držav članic gledajo mnoge dejavnike, med njimi mnenje domačih javnosti.
Andrej Brstovšek
Ravnanje Erdogana in sporočila Zelenskega so lahko dvignila kakšno obrv, vendar to ne pomeni, da je vojaško zavezništvo v kakšnih težavah, nasprotno. Voditelji član...
