Osnovne pokojnine vedno težje pokrivajo potrebe upokojencev in večinoma ne zadoščajo za ohranjanje življenjskega standarda, ki bi bil enak tistemu pred upokojitvijo. Do leta 2050 se bo slovensko prebivalstvo še bolj postaralo in na tri prebivalce v delovno aktivni dobi med 20 in 64 let bosta prišla že dva, starejša od 65 let. Pokojninska blagajna, v katero s prispevki vplačujemo vsi zaposleni in samozaposleni ter delodajalci, sredstva pa država preko Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izplačuje upokojencem, že danes ne more več v celoti pokrivati pokojnin, ampak se te dodatno napajajo iz proračuna. Ta vrzel pa se bo zaradi večjega pritiska na pokojninsko blagajno zaradi staranja prebivalstva še povečevala. Na vsakem posamezniku je, da poleg pokojnine, ki predstavlja prvi pokojninski steber, že v delovno aktivnem obdobju poskrbi za finančno varnejšo starost z dodatnim varčevanjem. Tega predstavljata drugi pokojninski steber z obveznim in prostovoljnim dodatnim zavarovanjem ter tretji steber z različnimi oblikami individualnih prostovoljnih zavarovanj oziroma varčevanj.
Dolgoročno nevzdržen sistem
»Po vseh izračunih je pokojninski sistem na dolgi rok finančno nevzdržen,« opozarja Dušan Mramor, upokojeni profesor Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in nekdanji finančni minister. »Če bi želeli v sedanjem okviru upokojencem zagotoviti pokojnine, bi morali zmanjšati pravice iz pokojnin, mi pa jih povečujemo. Združenje Manager in ekonomska fakulteta sta pripravila izračun, kaj pomeni demografska slika za pravice upokojencev. V nasprotju z evropskimi institucijami, kot sta OECD in evropska komisija, ki Sloveniji predlagajo znižanje pokojnin, smo predlagali, da bi upokojenci obdržali pravice tako, da bi poskušali doseči večji domači proizvod. To je bil akcijski načrt za povečanje produktivnosti, ki ga je leta 2018 naročilo in financiralo ministrstvo za gospodarstvo. Takrat smo ugotovili, da bi z večjo produktivnostjo in podaljšanjem delovne dobe pravice iz prvega pokojninskega stebra na dolgi rok vendarle lahko izpolnjevali. Potem pa je prišlo leto 2019 in z njim zaradi tekmovanja med strankami, kdo da več, ukrepi, ki so zviševali pravice upokojencev. Tako so se škarje spet odprle, ker je nemogoče toliko povečati produktivnost in delovno aktivnost, da bi zaprli tisto povečanje pokojnin, ki gre na račun staranja prebivalstva. In tudi če bi izvedli vse ukrepe, bi bila rast produktivnosti še vedno premajhna.«
Do več sredstev s povečanjem produktivnosti
V takšnih razmerah bo treba slediti priporočilom mednarodnih institucij in zmanjševati pravice, poudari Dušan Mramor in doda, da bi se po nekaterih ocenah osnovna pokojnina do leta 2050 ali 2060 vsem upokojencem lahko znižala celo na enotnih pičlih 500 evrov, in to ne glede na to, kakšne dohodke so prejemali v aktivni delovni dobi. Ker pa je upokojenska populacija močna, saj je upokojencev v naši državi več kot 600.000, gre za močno politično silo, ki tega zagotovo ne bo dopustila. Lahkih rešitev ni, pravi Mramor in razloži, da je v teku noveliranje akcijskega načrta za povečanje produktivnosti, s čimer bi povečali domači proizvod – sicer ne dovolj za zaprtje škarij, a bi to vendarle pomagalo blažiti posledice staranja prebivalstva. »Država bo sprejela vse ukrepe, da se bo dlje, več in boljše delalo ter hitreje prišlo na trg dela, to pa še vedno ne bo zagotovilo zadostnega povečanja priliva sredstev, zato bodo morali, če bodo hoteli imeti po upokojitvi normalno življenje, vplačevati dodatno pokojninsko zavarovanje z drugim pokojninskim stebrom in vlagati v različne oblike finančnih naložb v sklopu tretjega pokojninskega stebra.«
Varčevanje v drugem in tretjem stebru
Ker torej osnovna pokojnina vedno težje pokriva potrebe upokojencev, obstaja tako imenovani drugi pokojninski steber, ki ga posebej regulira država – predpisuje najnižjo zajamčeno donosnost in spodbuja dodatno pokojninsko varčevanje s posebnimi davčnimi olajšavami. Sredstva, ki jih varčevalci privarčujejo v okviru dodatnega pokojninskega zavarovanja, črpajo po upokojitvi v obliki pokojninske rente oziroma dodatne pokojnine. V okviru drugega stebra ločimo obvezno dodatno zavarovanje, ki je leta 2001 nadomestilo institut beneficirane delovne dobe, ter prostovoljno dodatno zavarovanje, ki se deli na kolektivno in individualno prostovoljno pokojninsko zavarovanje. Pri kolektivnem sredstva v posebej oblikovane pokojninske načrte pri izbranih ponudnikih prispevajo deloma ali v celoti podjetja in deloma zaposleni. Ti prispevki so za podjetja davčna olajšava, prav tako davčno ne obremenijo zaposlenih. Pri individualnem zavarovanju pa premijo vplačuje zaposleni sam. Vplačila v dodatno pokojninsko zavarovanje so od leta 2007 edina davčna olajšava, ki jo je poleg vzdrževanih družinskih članov mogoče uveljavljati pri dohodnini. Obstaja tudi kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence, ki so ga država kot delodajalka in sindikati leta 2003 uredili s posebnim zakonom. V ta namen je država ustanovila zaprt vzajemni pokojninski sklad, za upravljalca pa je bila izbrana Kapitalska družba.
Konkurenca in davčne stimulacije
Dušan Mramor meni, da bi bilo treba sistem drugega stebra, katerega slabost so vprašljivi (včasih tudi negativni) donosi, pregledati in sprejeti določene spremembe, ki bi vzpostavile konkurenco na tem področju. Se pravi, da bi imeli več skladov, tudi v zasebni lasti, tako da bi lahko delodajalci in zaposleni izbirali, v katerega bi vplačevali. Po njegovem bi morali davčno bolj stimulirati ne le drugi, ampak tudi tretji pokojninski steber, ki ostane na voljo vsem tistim, ki niso vključeni v obvezno pokojninsko zavarovanje in zato ne morejo skleniti zavarovanja iz drugega stebra. Tretji steber predstavljajo različne oblike individualnih prostovoljnih zavarovanj, s katerimi se posamezniki, ne glede na zaposlitveni status, po svojih finančnih zmožnostih ter željah odločajo za različne načine varčevanja za starost pri različnih ponudnikih – v večini primerov pri zavarovalnicah ter bankah, deloma tudi vzajemnih skladih. Predvsem so to različne oblike življenjskih zavarovanj, kjer se sredstva po principu naložbenega sistema zbirajo na varčevalnih računih vlagateljev, se kapitalizirajo in so posamezniku ob upokojitvi na voljo v obliki rente ali v enkratnem znesku. Bistveni značilnosti te oblike pokojninskega zavarovanja sta dolgoročnost vlaganja ter manjše davčne spodbude s strani države.
Če sklenemo, osnovna pokojnina iz prvega pokojninskega stebra mnogim že danes ne zadošča za brezskrbno preživljanje starosti, v prihodnje pa bo kljub ali še posebej zaradi populističnih ukrepov politike, ki pravice upokojencev še povečujejo, to še toliko težje. Zato bi morali zaposleni, predvsem pa tisti, ki prvič vstopajo v delovno razmerje, že danes razmišljati o vplačilih v drugi in tretji pokojninski steber, da bodo lahko imeli na starost dovolj sredstev za dostojno življenje. Država pa bo prisiljena na drugi strani z ukrepi, kot sta dvig upokojitvene starosti in stimuliranje starejših, da ostanejo delovno aktivni, če seveda lahko, tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev, poskrbeti, da bo priliva v pokojninsko blagajno vsaj približno dovolj, da pokojninski sistem ne bo pokleknil.
