Vsaj aktualna predsednica bo kot izkušena pravnica razumela, da bo prav s samoomejevanjem in absolutno redukcijo svoje nove pristojnosti imenovanja sodnikov na protokolarno in simbolistično vsebinsko najbolj prispevala tako k demokratični legitimnosti sodne veje oblasti kot tudi k njeni samostojnosti in neodvisnosti. x Delo
Nepreslišano: Dino Bauk, odvetnik in pisatelj
Ko nasprotujejo prenosu pristojnosti za imenovanje sodnikov s parlamenta na predsednico republike, poslanci največje opozicijske stranke govorijo o slabem stanju v pravosodju, o nedavno izvoljeni ustavni sodnici kot »politični agitatorki«, o vrednotah in sodbah v našem pravosodju, ki da še zdaleč niso »evropsko primerljive«, o pravosodju, ki da je »komplot sodnikov, tožilcev in odvetnikov«, ki se kar med sabo »lepo sestajajo in dogovarjajo o postopkih«, govorijo o »disfunkcionalnem pravosodju«, ki da ni »doživelo tiste spremembe, ki bi jo v demokratičnem sistemu moralo«, o »socialističnem pravnem sistemu«, od katerega da si naše pravosodje še ni opomoglo in naj bi se še vedno utapljalo v »kolektivistični miselnosti«. Argumenti, ki so jih poslanci SDS Grims, Breznik in Tanko nizali na zadnji seji ustavne komisije, tako nedvomno kažejo, da spoštovani poslanci nikakor ne razumejo ustavnega načela delitve oblasti niti razmerij med posameznimi vejami, saj je iz njihovih argumentov jasna njihova ambicija po poslanski/ politični intervenciji v kadrovanje, delo in odločanje sodne veje oblasti, s čimer nas seveda odločno utrdijo v prepričanju, da je treba imenovanje sodnikov prenesti čim dlje od njihovega potencialnega vpliva in njihovo demokratično legitimnost vzpostavljati na še edinem drugem možnem naslovu – v predsedniški palači.
