Uspešni podjetniki so prepričani, da so »začeli iz nič«. Avtor navaja, da taki podjetniki pozabljajo na vrsto srečnih okoliščin, kar avtor na kratko poimenuje: domovina, ki jo zlahka pozabimo. Kot primere navaja preselitve sedežev podjetij v davčne oaze in preselitve posameznikov (npr. profesionalnih športnikov) v države, kjer je davčna obremenitev nižja. To, po navedbi avtorja, priporoča »kot edino razumno« tudi bivši direktor davčne uprave RS, Ivan Simič.
Zgornja dejstva porajajo kar nekaj vprašanj, saj »običajni državljani« čutimo, da je nekaj narobe, zlasti v primerih, kjer gre za visoke zneske. Avtor z opisom življenjskega okolja (domovine) namreč uvaja pojem domoljubja kot občutka, ki naj bi bil posledica ugodnih razmer, ki so prispevale svoj delež k uspehu posameznikov ali podjetij. Bralec dobi vtis, da vsem navedenim uspešnežem primanjkuje občutek (ali zavest) domoljubja. Ali je tak očitek upravičen?
Po slovarju slovenskega knjižnega jezika domoljubje pomeni ljubezen do domovine. Iz tega izhaja, da gre za čustvo, zlasti ker slovar dodaja še primer, da je nekdo opravljal delo »iz čistega domoljubja«. To pomeni, da je poudarjena čustvena plat zadeve, kar pa je razmeroma težko povezati z denarjem. Čustva so zadeva posameznika, zato jih mu je nemogoče vsiliti. Vidimo torej, da gre najprej za napako v izrazju.
Ne gre torej za domoljubje, temveč za družbeno odgovornost kot obveznost. Tudi s tem pa so nekatere težave. Klub temu, da je pojem razširjen zlasti v strokovnih gradivih, še vedno ni jasno, zakaj govorimo o družbeni odgovornosti tako podjetij kot tudi posameznikov. Marsikdo ta pojem razume celo kot odgovornost družbe do nekoga, v resnici pa je ravno obratno, gre za odgovornost nekoga do družbe kot celote. Zato je pomembno, kdaj in zakaj nastane odgovornost podjetij do družbe ter kdaj in zakaj nastane odgovornost posameznika do družbe.
Zakaj naj bi bilo podjetje družbeno odgovorno? Podjetje je organizacijska oblika, v katerem človek ustvarja dodano vrednost. Vsi ustanovitelji podjetja, družbeniki in/ali delničarji bi se morali torej zavedati, da so oblikovali neko organizacijsko obliko, katere vloga presega njihove ožje interese, saj je s svojim prispevkom neposredno vpeta v obstoječe družbene strukture. Zavedati se morajo torej svoje družbene odgovornosti.
Podjetje že v trenutku vpisa v register, torej ob svoji ustanovitvi, prevzame del odgovornosti do družbe, ne glede na to, ali to ustanovitelji želijo ali ne. Le-ti se tega pogosto niti ne zavedajo. Ustanovitev podjetja je namreč omogočila družba z vso svojo infrastrukturo in mu v nadaljevanju tudi omogoča poslovanje. Zagotavlja mu torej življenjsko okolje, kar je primarna vloga domovine. Na tej podlagi država od podjetja ne pričakuje domoljubja, temveč ustrezno družbeno odgovornost. Zato ima država pravico (in dolžnost) pobirati davek.
Posameznik pa postane družbeno odgovoren ob svojem rojstvu, saj je deležen ustrezne zdravstvene in druge podpore, kar mu omogoča varno mladost in pridobivanje znanja. V času svojega življenja se mora posameznik zavedati soodvisnosti in povezanostmi z drugimi, kar pomeni tudi podlago za njegovo družbeno odgovorno delovanje. Tudi posameznikom država zagotavlja primerno življenjsko okolje, kar je primarna vloga domovine.
Iz navedenega je jasno, da ne gre za domoljubje, temveč za družbeno odgovornost podjetij in posameznikov. Tako razmišljanje pa bi bilo treba doseči že v času osnovnega izobraževanja ljudi. Rezultat naj bi bila tudi določena stopnja domoljubja pri državljanih. Zaman je torej pričakovati domoljubje od ljudi samo zaradi statusa državljanstva.
Vidimo, da je pomembna vloga države, ki mora zagotoviti razumevanje družbene odgovornosti tako v izobraževalnem procesu kot tudi v davčnem sistemu. Če je celo vrhovni davčnik v državi menil, da je razumno pričakovati seljenje podjetij in posameznikov v tujino, je z davčnim sistemom zagotovo nekaj narobe. Težava glede posameznikov (npr. vrhunskih športnikov), ki služijo »v znoju in krvi«, je razmeroma lahko rešljiva. Treba jim je priznati, da je njihovo uspešno življenjsko obdobje zaradi teh naporov krajše, zato bi se to moralo poznati pri nižji davčni obremenitvi. Glede selitev podjetij v davčne oaze je vloga države težja, saj gre za očitno pomanjkanje solidarnosti med državami, ki tako stanje omogoča.
Razmišljati je treba torej z vidika družbene odgovornosti, kar ne omogoča samo čustvenega razmišljanja o domoljubju, pač pa omogoča predvsem ustvarjanje vzdušja o povezanosti in soodvisnosti vseh ljudi. Gre torej za zavedanje družbene odgovornosti, ki se začne pri vsakem posamezniku, čeprav bi jo najraje pripisali drugim, ne pa sebi.
dr. Živko Bergant, Ljubljana
