Nekoč smo praznovali dan OF, preimenovali smo ga v dan upora proti okupatorju, desničarji pa bi ga radi ukinili, prestavili, ali vsaj dodelili vlogo najpomembnejših upornikov drugim, še najraje sebi. Naj ponazorim s primeri.
»Ta praznik nima nobenega smisla,« je pred leti izjavila Tamara Griesser Pečar v osrednjem dnevniku na TV Slovenija, kar po njenem pomeni, da ga sploh ne potrebujemo. (V Wikipediji preberemo, da je gospa svobodna zgodovinarka, ki se ukvarja s preučevanjem obdobja od propada Avstro-Ogrske do prvih let po drugi svetovni vojni, predvsem pa z zgodovino katoliške Cerkve v Sloveniji v obdobju od 1941 do 1990.)
»27. aprila se ni zgodilo nič,« kar naprej ponavlja Jože Možina in nadaljuje, »da so dan prej ustanavljali protiimperialistično fronto, saj so bili komunisti po paktu Hitler–Stalin in razkosanju Poljske v kolaboraciji z nacionalsocialisti«. Nas hoče prepričati, da je narodnoosvobodilni boj enakopraven s kolaboracijo in z izdajstvom, ali celo, da so biti zmagovalci druge svetovne vojne domobranci?
V času svojega zadnjega vladanja, gotovo se še spominjate, je Janša dvakrat organiziral alternativno – ne državno – proslavo pred spomenikom trem tigrovcem na Mali gori pri Ribnici in ob tem potvarjal zgodovino. Od nje so se ogradili še v Društvu TIGR Primorske, ker »ni izrazila spoštovanja vsem, ki so odločilno prispevali k zmagi v drugi svetovni vojni«.
Njegovi zadnji zapisi na družbenem omrežju kažejo, da gre še dlje v svojih megalomanskih sanjah, da bi ga zanamci častili s polaganjem vencev. Zgodovina naj bi se pravzaprav začela šele z osamosvojitvijo, ko nas je herojsko rešil pred JLA in avtokratsko komunistično oblastjo. Zato je zapisal, da se je »upor proti okupatorju začel 16. 5. 1990 z odporom proti razorožitvi TO in zaključen julija 1991 z zmago v vojni za Slovenijo«.
Osamosvojitvena vojna ima za nas velik pomen. Vsi, ki smo jo doživeli, je nismo doživljali čisto enako, odvisno je bilo od našega značaja, jakosti vpletenosti vanjo, bremena odgovornosti in tragičnosti njenih posledic. Gotovo so jo intenzivneje doživljali ti z orožjem v roki, kot oni na varnem v kleti Cankarjevega doma. In gotovo je največ gorja pustila svojcem ubitih. Spominjam se obupa in strahu svoje mame, ki je prej preživela že dve svetovni vojni. Negotovost, kaj se bo zgodilo, do kdaj bo trajala, ali bomo preživeli …, se je zajedala v vsako poro našega telesa, a k sreči (in zaradi modrosti) se je vojna kmalu končala.
Žal jo zdaj nekateri omalovažujejo in nas s tem žalijo. Seveda se ne more primerjati z drugo svetovno vojno, ne po trajanju, ne po trpljenju ter grozotah in ne po številu žrtev. Zato se mi zdi prav, da praznujemo dan upora z ustanovitvijo OF – združila je različno misleče Slovence, da so se uprli okupatorju – ne glede na to, ali je bila ustanovljena dan prej in so jo nekaj časa imenovali drugače.
Tudi letošnja proslava v Šoštanju bi nas lahko povezala. Ali ne more biti upor za svobodo naša skupna vrednota? Prepleten z ljubeznijo in smrtjo, s hrepenenjem po socialni pravičnosti v Kajuhovih pesmih? In s človečnostjo, ko v človeku prepoznamo samo človeka? Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je imela odličen govor. Umetniški program z izborom pesmi, skladb, plesa in osebnih zgodb brez vsake ideologije nas je (lahko) navdal z zanosom, ljubeznijo do domovine in zlasti s spoštovanjem in hvaležnostjo. Do prednikov, naših borcev.
Kje ste bili predstavniki opozicije in RKC? In zlasti, kje ste bili »trenutni največji povezovalci naroda«, Anže Logar, Pavel Rupar in Borut Pahor?
Polona Jamnik, Bled
