Da bi umiril situacijo, se je Emmanuel Macron te dni prvič po tem, ko je konec tedna podpisal zakon o zvišanju starostne meje ob upokojitvi z 62 na 64 let, odpravil na teren v neposreden stik s Francozi. V Alzaciji, kjer je bil na obisku v sredo, so ga pričakali s hrupom loncev, ponev in žvižgi. Slišati je bilo tudi: »Samo škodo delate Franciji!« On pa je hitel množici razlagati, da je zaradi staranja prebivalstva reforma nujna.
V četrtek pa ga je izžvižgalo več sto nasprotnikov reforme v Gangesu na jugu Francije. Tokrat jim policija ni več dovolila neposrednega stika s predsednikom, niti da bi imeli s seboj lonce in ponve. Člani radikalnega sindikata CGT pa so odklopili elektriko na osnovni šoli, ki jo je Macron obiskal skupaj z ministrom za šolstvo Papom Ndiayem. Na šolskem dvorišču, kjer so se zbrali, ker ni bilo elektrike, je Macron obljubil zvišanje učiteljskih plač za 100 do 230 evrov, za kar bo prihodnje leto iz proračuna namenil 19 milijard evrov. Eden od učiteljev pa ga je opozoril, da bo imel še vedno nizko plačo: »Po petnajstih letih delovne dobe dobim 2100 evrov neto. Z zvišanjem bom imel 2300 evrov, medtem ko bodo imeli tisti, ki so šele začeli učiti, 2000 evrov.« Tudi sindikati menijo, da ob visoki inflaciji omenjeno zvišanje plač ni dovolj.
Čaka ga težko vladanje
V ponedeljek je 15 milijonov Francozov spremljalo Macronov 13-minutni televizijski nagovor. Bojkota, kot ga je zahtevala levica, ni bilo. »Posvetimo naslednjih sto dni umirjanju situacije, enotnosti in ukrepom v korist Francije,« je dejal in prosil za premirje do 14. julija, torej do glavnega nacionalnega praznika (na ta dan leta 1789 je pariško ljudstvo z veliko vstajo proti kraljevemu absolutizmu podprlo uporne predstavnike tretjega stanu). V stotih dneh naj bi izvlekel Francijo iz sedanje krize ob silovitih protestih proti pokojninski reformi, kakršen je bil v Parizu v sredo, ko so skrajni levičarji vdrli v pisarne operaterja borze Euronext.
Reforme pa Macron vendarle noče opustiti, »ker je nujna«. O stotih dneh govori, kot da bi šele začel mandat, a pravkar mineva leto od njegove ponovne izvolitve. »Sto dni« je tudi znana zgodovinska epizoda, ki se je začela z Napoleonovim begom z Elbe, končala pa s porazom pri Waterlooju. Kot da bi torej hotel reči: danes vse začenjamo znova in iz nič, a lahko se slabo konča.
Vsekakor bo še naprej težko vladal, ne samo zaradi protestov proti reformi, ki naj bi nov višek dosegli 1. maja, ampak tudi zato, ker nima absolutne večine v skupščini. Sicer pa po izvolitvi aprila 2022 ni pokazal pravega zagona in elana. Razen pokojninske reforme nima večjega projekta. Zdi se, kot bi bil naveličan vladanja in utrujen od prvega mandata, čeprav je star šele 45 let. Očitno nima vizije, kako naj vodi Francijo. Menda si ni na jasnem niti o tem, ali naj v skupščini išče zaveznike za svojo manjšinsko vlado na levici ali desnici, ali naj se najprej loti reform na področju delovne zakonodaje ali na področju priseljevanja, niti ali naj obdrži sedanjo vlado s premierko Elisabeth Borne.
