Če smo v mini seriji Zadnji ples (2020) pokukali v zlato obdobje košarkarske franšize Chicago Bulls in šampionski um Michaela Jordana, potem nam drama Air pokaže, kako je leta 1984 Nike obul Jordana v znamenito linijo superg air jordan. To je takrat, ko Jordan še ni bil Jordan in Nike še ni bil Nike. Jordan je bil namreč v zgodnjih osemdesetih šele na pragu lige NBA, Nike pa je s 17-odstotnim tržnim deležem, ko govorimo o košarkarskih supergah, capljal za znamkama Converse in Adidas. Osrednja oseba filma je nekdanji športni direktor marketinga Sonny Vaccaro. Človek, ki več kot očitno ne razume besede ne. Ko mu šefi rečejo, naj v okviru predpisanega proračuna podpiše tri igralce, jim reče, da bi rad podpisal enega. Ko mu rečejo, da je Jordan za podjetje predrag, jim reče, da ga morajo nujno imeti. Ko mu rečejo, naj ne kliče družine, pa se Jordanovim naslika pred domačim pragom v Severni Karolini.
Ja, če je bil Jordan trmast, vztrajen in nepopustljiv na igrišču, vidimo, da je bil Vaccaro, ki ga igra Matt Damon, trmast, vztrajen in nepopustljiv v poslu. Vidimo tudi, da je bil v enaki meri biznismen in ljubitelj košarke, ki je neprestano gledal posnetke na videokasetah, hodil na srednješolske turnirje in že na začetku Jordanove kariere v njem videl tisto, kar je športna javnost videla, ko so nato Biki z njim serijsko osvajali šampionske prstane. Videl je najtekmovalnejšega košarkarja na svetu in videl je tudi, da ima vse, da bi lahko postal tudi najveličastnejši košarkar na svetu. Videl je torej tisto, kar so potem, ko je Jordan dokončno vzletel, eksplodiral in dominiral v najmočnejši ligi na svetu, rekli, da so videli, tudi vsi drugi. Da se razume – filmska zgodba v marsičem priredi, olepša in pomeša sosledje dogodkov. In da se razume – Vaccaro je vedel tudi in predvsem, da se utegnejo superge z Jordanovim imenom prodajati kot vroče žemljice. A če je Vaccaro pred drugimi slutil, čutil in zavohal Jordanov finančni in športni potencial, je v filmu prikazano, da mu je povsem jasno, kako hitro lahko gresta potencial in rezultat vsak svojo pot. Kako hitro lahko vse skupaj potopi recimo poškodba.
Tvegal je, se razume. Denar podjetja, svojo in službe sodelavcev. In zato se je pogajal, kot da gre pri vsakem telefonskem klicu in vsakem sestanku za odločilni met tekme. Zato je delal tudi ob sobotah in nedeljah. Ja, drama o tem, kako je Nike obul Jordana, je po malem tudi zgodba o kapitalističnem snu, o tem, kako je uspeh za vogalom, če si le upaš in če le dovolj delaš. In – ali ni ravno Jordan s svojo neusmiljeno delovno etiko, neuklonljivim duhom in izjemnostjo pravzaprav utelešenje teh ameriških sanj? A kar je pomembneje, v filmskem smislu je drama Air nov dokaz, da sta Matt Damon in Ben Affleck, ki film režira in v njem tudi igra, res hollywoodska Michael Jordan in Scottie Pippen. Drug brez drugega sta dobra – okej, vrhunska – a sta skupaj še boljša. Damonu in Afflecku, ki sta nekoč sopodpisala scenarij filma Dobri Will Hunting (1997), kar jima je prineslo oskarja in ju z veliko začetnico zapisalo na zemljevid Hollywooda, je namreč uspelo iz serije sestankov, telefonskih klicev in pogajanj pričarati zanimivo, dinamično in napeto dramo.
To ni majhen podvig, sploh če upoštevamo, da je arhivskih košarkarskih posnetkov v filmu resnično malo, da igrišča tako rekoč ne vidimo, da se vse zgodi na razgovorih, pogovorih in posvetih v pisarnah in da izid te poslovne tekme tako ali tako poznamo. Res je sicer, da je zgodba zaradi ključnih akterjev sama po sebi marketinško privlačna, res je tudi, da film krasi zvezdniška zasedba – poleg Damona in Afflecka igrajo še Viola Davis, Jason Bateman in Chris Tucker – a nekaj je zvabiti ljudi v kino, nekaj povsem drugega pa je pisarniški vrvež zapakirati v privlačno filmsko zgodbo. Pri čemer Affleck po uspešnicah Mesto (2010) in Misija Argo (2012) pokaže, da je pozorno spremljal tudi delo režiserja Davida Fincherja, ko je ob Rosamund Pike zaigral v njegovi kriminalki Ni je več (2014).
Affleck namreč vse pisarniške duele popisuje po fincherjevsko, kar pomeni, da kamera ni nikoli pri miru predolgo in da kot najboljši obrambni igralci ves čas elegantno sledi ključnim zvezdnikom filma. Tako dobro je vse skupaj zmiksano, tudi z dobro glasbo tistega časa, da nam mladega Jordana skorajda ni treba videti. Pa čeprav je bil podpis pogodbe zaradi ugodnih pogojev – pripadel mu je odstotek od vsakega prodanega čevlja – ena njegovih prvih zmag, ki jo je, kot vidimo, zanj izbojevala tudi njegova mama, čeravno je njena vloga, tako kot nekatere druge podrobnosti, kot že rečeno, za film nekoliko potencirana. Ta poslovna zmaga Jordanovih je nedvomno eden ključnih momentov za branje sporočila filma, ki ga Affleck nevpadljivo, skorajda kot fusnoto, poda v finišu. Torej, ne le da je drama Air film o tržnikih znanega športnega opremljevalca in kapitalistična pravljica o tem, kako sta s prodajo superg dodatno in izdatno obogatela tako Jordan kot Nike, pač pa je to nazadnje tudi film o tem, kako je ta posel postal precedens za pravičnejšo delitev dobičkov od prodaje za druge športnike.
