Da to lahko dosežemo pa se moramo nenehno razvijati. In prav transformacija je tista pot, ki ponuja nenehen razvoj skozi nenehno učenje in prilaganje. Pred nami so zagotovo zanimivi časi in vsi se zavedamo, da so spremembe nujne. Spremembe v nas samih, v organizacijah in v družbi.
Pred kratkim sem se srečala z izrazom »ponižna samozavest«, in prav to potrebujemo. Slovenija po Umarjevem poročllu o produktivnosti 2022 sicer postopno napreduje, a se v kontekstu prehoda v inovacijsko in digitalno podprto rast ter veljavo krožnega gospodarstva razvija prepočasi in preveč površinsko modernizira. Podatki kažejo, da je ta prehod nujen, a od nas zahteva odločnejše premike. Premišljeno in bolj aktivno bo treba zajeti tržne priložnosti, da okrepimo našo konkurenčnost.
Kaj naj storimo, da se stvari tudi zgodijo
Večkrat slišim kako majhni smo, kako nepomembni smo in kako nas to omejuje. Na vprašanje, kako bomo do izzivov in priložnosti pristopili, dobim odgovor, kako se ne da, zakaj ni mogoče in zakaj je težko. Veliko več je izgovorov kot pa rešitev in predlogov - kako se da in zakaj je to pomembno.
Navajeni smo, da se zanašamo sami nase. Naše znanje je široko in v tujini nas cenijo. Smo kot »švicarski nož«, zanesljivi, odgovorni in znamo upravljati več funkcij, se dobro znajdemo v različnih situacijah in uspešno menjujemo vloge skozi naše prilaganje. Ne razmišljamo pa toliko o priložnostih, ki se nam ponujajo, in o tem, kako bi lahko povečali učinke našega truda. Zdi se mi, da doma nismo dovolj ozavestili, da tekmujemo na globalnem trgu, znotraj globalne konkurenčnosti. in to nas omejuje.
Ob tem so se uspešna podjetja že premaknila s taktičnega vidika k bolj programatičnemu pristopu - kako z izboljšavami ustvariti večje prihodke. Ta podjetja celostno usmerjajo svoja prizadevanja in razvijajo posel z nenehnim spodbujanjem učinka in hkrati merijo, kako uspešna so pri doseganju ključnih mejnikov, ki so si jih zastavila, in odločno zasledujejo svoj napredek v smeri doseganja lastnega potenciala.
Lahko tehnologija pri tem pomaga?
Menim, da. Le tako lahko zagotovimo nenehen razvoj. Potrebujemo pa drugačen pristop, bolj celosten in premišljen. Tehnologija služi kot orodje, kot vzvod - kaj bomo z njo naredili, pa je odvisno od ljudi, od vizije, procesov in odločitve, da spremenimo svet na bolje. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je treba ideje prenesti tudi v realnost. Eno je stvar povedati, šteje pa samo to, kar naredimo. V realnosti se pogosto pojavi vrzel - veliko se govori, naredi pa se bore malo. In tu imamo težavo. Uporaba popularnih fraz, podaja zavez in obljub vas ne naredi to, kar pravite, da ste, če tega ne prenašate v prakso. Napredujemo lahko le, če se ravnamo po naših besedah. Zato potrebujemo konkretne primere in premike iz prakse, ki dokazujejo, da se da.
In če zaupamo ljudem, jih vključujemo v spremembe, jim pomagamo, da njihove ideje zaživijo in odstranimo ovire za uspeh, bo učinek še toliko večji. Ob tem pa miselnost »ne danes, ampak jutri« ter tudi »z danes na jutri« nimata več kaj iskati. Potrebujemo pa ambiciozen in konkreten načrt akcije, zavihati je treba rokave in zavzeto, bolj dolgoročno pristopiti k izvedbi.
Na tej poti bodo tveganja in sprejemale se bodo težke odločitve. Nenehno bo treba tehtati odločitve in sklepati kompromise. Hkrati pa tudi prevzeti odgovornost zanje, saj ne želimo zapraviti tega, kar smo ustvarili v zadnjih desetletjih. Ob tem pa se moramo zavedati, da mora ta razvoj začeti potekati v ravnovesju z naravo in okoljem, v katerem živimo. Ne moremo si namreč več privoščiti dileme čezmernih ekonomskih apetitov in zaslužkarstva za ceno obstoja. Če dokončno podremo to ravnovesje, uničimo namreč tudi sami sebe.
Helena Mah je transformacijska vodja in strateška poslovna svetovalka za doseganje večjih doprinosov in učinkov na trgu, Drop of Milk.
