#kritika Kapitalizem in patriarhat

Iščoča je ples upora proti kapitalizmu in patriarhatu, ki imata skupni imenovalec – nadvlado drugega, zato se ples upora ne more končati. Plesalka pade in se dvigne, skače, se vrti in pade in znova, kakor da svoboda ni dana, ampak priborjena. Tako je razmišljala že Živa Kraigher, slovenska plesalka in koreografinja, ki je Upor uprizorila leta 1953 kot spomin na medvojno ilegalo in povojne cenzure, ki niso bile naklonjene izraznemu plesu. V sedemdesetih letih je naučila plesalko Jasno Knez, ki nikakor ni hotela plesati z izrazom učiteljice, kar je Kraigherjevo navdalo z besom in nemočjo. Jasno, Jasna Knez je živela v drugem času in z drugačno občutljivostjo – z mešanico mehkobe, hipijevskega flower power nenasilja je odplesala upornost pretočno, ki se upogne, spremeni formo in se spet dvigne, kakor ujeti zrak. Nazadnje je Jasna Knez predala ples Urši Rupnik, ki ga je plesala zadnjih osem let kot živo zgodovino slovenskega plesa na svoj način – nekoliko bolj trdo, odsekano in predvsem bolj ekspresivno. Jasno, Jasni je bilo vseeno, saj je vedela, da je Upor interpretiran generacijsko, in tako ga je v plesu Iščoča tudi uprizorila Urša Rupnik.