Kdor se spominja mojih izkušenj, popisanih v prvem delu istoimenske kolumne, prav gotovo še vedno hrani iskrico sočutja do podpisanega priložnostnega pacienta. Morda se kakšni še posebej občutljivi duši rahlo orosi oko in jo prevzame želja, da bi trpečega takole malo objela in mu ponudila toplo naročje. Vem, da to pride v poštev le za krajši čas, kajti na daljše poti, ki jih kdo prehodi ob meni, se pokaže, da ima moje rahlo in nežno telesce nič kaj lahek značaj. Edina teža, ki se je kdaj nabirala pri meni, je bila tista, s katero označujemo karakter. Bral sem razlage v psiholoških knjigah, da je to povsem mogoče. In še nekaj je bilo v drobnem tisku, najbrž zato, da je ušlo budnemu feminističnemu lektorskemu očesu, in sicer, kako zna biti zlasti v drobnih in vabljivih stekleničkah prav hud strup. Je pa res, da so te knjige še iz časov politične nekorektnosti in se danes ne kaže preveč na glas sklicevati nanje.
Dragan Petrovec
Da preidem k najnovejši zagati. Prisluhnil sem nasvetu ljubeznive dame, ki jo tudi vi že poznate iz Posvetovalnice za srce. Potem ko se je pokazalo, da običajne mer...
