Ravnatelj (ne) bom. Z odvetnikom ali brez njega

Konec avgusta 1982 sem se po počitnicah vrnil na šolo. Dobra volja me je hitro minila, ko me je obstopila skupina starejših učiteljev in rekla: »Prosimo te, da postaneš ravnatelj. Nihče noče biti ravnatelj.« Zgolj deset (!) dni pred začetkom pouka namreč ni bilo jasno, koliko dijakov bomo sploh vpisali v prvi letnik. Uvedba usmerjenega izobraževanja je šoli dodelila tri oddelke naravoslovno-matematične tehnologije, kar pa je bilo za prihodnost in obstoj šole bistveno premalo. Predvidena ja bila združitev s Srednjo elektrotehniško in računalniško šolo Maribor, kar bi pomenilo konec priznane gimnazije. Po dolgem pregovarjanju sem, star trideset let, pristal. Ampak pod pogojem, da bom ravnatelj vsega eno leto. In sem bil. Tisto leto in še trideset naslednjih.