Prve tekme za svetovni pokal so bile na Rudnem polju na Pokljuki med 17. in 20. decembrom leta 1992, vendar s to razliko, da sta bili takrat na sporedu najdaljši biatlonski preizkušnji. Obe zmagi sta odšli v Francijo – Anne Briand, ki je slavila na 15 km, in Patriceu Bailly-Salinsu sta bila najboljša tudi leto dni pozneje. Prvi sprinterski tekmi za svetovni pokal pa sta pred nekaj več kot 30 leti pripadla rojakoma slovenskega glavnega trenerja Ricca Grossa, Nemcema Petri Schaaf in Marku Kirchnerju. Z največ zmagami na pokljuških tekmah se sicer lahko pohvali Norveška, njene tekmovalke in tekmovalci so do zdaj zmagali že 28-krat, med posameznicami pa je z devetimi prvimi mesti rekorderka Švedinja Magdalena Forsberg in pri moških Norvežan Ole Einar Bjoerndalen s sedmimi.
Prvič letos tudi Marte Olsbu Roeseland
V letošnji sezoni svetovnega pokala so bile v sprintu na sporedu že tri tekme in to s tremi različnimi zmagovalkami. V Kontiolahtiju je bila najboljša Nemka Lisa Theresa Hauser, v Hochfilznu njena rojakinja Denise Herrmann-Wick, v Annecy-Le Grand Bornandu pa Švedinja Anna Magnusson. Nobena od njih v skupnem seštevku ni med prvimi tremi, pred Pokljuko je na prvem mestu Francozinja Julia Simon (471 točk), pred Švedinjo Elviro Oeberg (395) in Italijanko Liso Vittozzi (373). Sledita jim še Hermann-Wick (356) in Norvežanka Ingrid Landmark Tandrevold (349), ki bo na Pokljuki še dodatno motivirana, saj se je na zadnji dan prejšnjega leta zaročila. Od najboljših bosta manjkali dvakratna olimpijska zmagovalka Švedinja Hanna Oeberg in Nemka Franziska Preuss, ki sta zboleli, zato pa bo prvič na startu lanskoletna zmagovalka svetovnega pokala Norvežanka Marte Olsbu Roeseland.
»V zadnjih mesecih je imela veliko zdravstvenih težav, toda zdaj se njeno telo končno normalno odziva na težke treninge. Veselimo se njene vrnitve, bo pa zanimivo videti, kako uspešna bo na Pokljuki,« je ob njeni napovedani vrnitvi dejal Per Arne Botnan, glavni trener norveške reprezentance. »Dolgo sem čakala na svojo vrnitev, zdaj končno lahko rečem, da se vračam,« pa je svojega trenerja dopolnila Olsbu Roeseland.
Vedno več optimizma v slovenski ženski reprezentanci
Z več optimizma kot v zadnjih letih tekme na Pokljuki čakajo v slovenski ženski reprezentanci. Predvsem to velja za Polono Klemenčič, ki je z 32. mestom najboljša Slovenka v skupni uvrstitvi svetovnega pokala, in Anamarijo Lampič, ki je bila v sprintu v Hochfilznu, kar je bila sploh njena prva tekma za svetovni pokal, peta. »Najbolj me veseli, da sem v letošnji sezoni hitrejša v smučini, tako da moje uvrstitve niso več odvisne samo od streljanja. Zdaj vem, da lahko en zgrešeni strel na strelišču opravim v smučini. Na Pokljuki si želim izboljšati svojo najboljšo uvrstitev v svetovnem pokalu. Dala bom vse od sebe, veliko bo odvisno tudi od tega, kako natančna bom na strelišču,« je v pričakovanju današnje sprinterske tekme 25-letna Polona Klemenčič iz Nemilj pri Besnici, ki je bila do zdaj najboljša 17. v zasledovalni tekmi v Hochfilznu.
»Po dolgem času sem bila za božično-novoletne praznike doma, kar mi je dalo dodatno energijo. Zavedam se, da bodo pričakovanja javnosti po petem mestu v Hochfilznu velika, videli pa bomo, kako bom to breme prenesla. Tudi sama sem presenečena, kako dobro mi je šlo na prvih tekmah v sezoni, tako v svetovnem pokalu kot v IBU pokalu. Normalno je, da sem si želela takšnega začetka, iskreno pa vanj nisem verjela, zato se mi vse skupaj zdi kar malce nerealno,« je pred svojo prvo domačo tekmo dejala Anamarija Lampič, ki se zaveda, kje so njene največje pomanjkljivosti. »Še vedno me čaka veliko učenja na strelišču. Leže lahko že streljam z nekaj višjim pulzom, stoje pa še ne vem točno, kaj in kako. Če si na strelišču predolgo, se začnejo tresti noge, kar je za začetnika, kar sem, težko. Vzameš si več časa za streljanje in na koncu se noge pač tresejo, zato moram strelski čas skrajšati. A vsega tega se lotevam postopoma.«
Na startu bo še Živa Klemenčič, ki je bila v letošnji sezoni tudi že blizu svojim prvim točkam v svetovnem pokalu. Vseeno njen prvi cilj ostaja uvrstitev na zasledovalno tekmo, ki bo na sporedu v soboto.
Johannes Thingnes Boe prvi favorit Pokljuke
V moški konkurenci je na prvih treh prizoriščih svetovnega pokala izstopal Norvežan Johannes Thingnes Boe (270 točk v svetovnem pokalu), ki je vpisal že sedem zmag. Vsaj za zdaj je njegov največji konkurent rojak Sturla Holm Laegreid (210), že tretje uvrščeni v skupnem seštevku, Francoz Emilien Jacquelin zaostaja kar za 122 točk. Največje razočaranje za zdaj predstavlja lanskoletni zmagovalec svetovnega pokala Quentin Fillon Maillet, ki v tej sezoni, z izjemo štafetne tekme v Kontiolahtiju, ko je bil s Francijo tretji, še ni bil na zmagovalnih stopničkah. Toda premor od Annecy-Le Grand Bornanda so vse reprezentance izkoristile tudi za trening, tako da bo zanimivo videti, kakšno bo razmerje moči na Pokljuki.
V slovenskem taboru je z začetkom sezone bolj zadovoljen mlajši del ekipe, saj so Alex Cisar, Lovro Planko in Toni Vidmar vsi po vrsti izboljševali svoje do zdaj najboljše uvrstitev v svetovnem pokalu. Nekdanji mladinski svetovni prvak Cisar je bil v Kontiolahtiju na zasledovalni tekmi 25., Planko 31. v sprintu v Hochfilznu, Vidmar pa 35. v zasledovalni tekmi v Kontiolahtiju. Za pričakovanji sta zaostala predvsem Miha Dovžan in Rok Tršan, ki sta zato svoje delo dobro opravila na obeh štafetnih tekmah, večja so bila pričakovanja tudi Jakova Faka. V skupni uvrstitvi je najboljši slovenski biatlonec na 23. mestu, njegova najboljša uvrstitev pa sedmo mesto v zasledovalni tekmi v Hochfilznu.
»Res bi bilo lahko precej boljše. V Franciji je bilo po bolezni težko, a sem vesel, da sem na tekmah sploh zdržal. Zdaj bo treba narediti korak naprej. Tekaško lahko napredujem, na strelišču pa pridem do večje zbranosti in mirnosti,« je Jakov Fak prepričan, da bo že na Pokljuki krivulja njegovih rezultatov šla navzgor, vendar je bilo na prvih treh prizoriščih preveč zgrešenih zadnjih strelov na strelišču. »To je še breme iz minule sezone. Najbolj so me jezili zgrešeni streli leže, toda zdaj smo bili doma in smo imeli na voljo dovolj časa, da smo določene zadeve lahko popravili. Domačih tekem nikoli nisem čutil kot pritisk, nasprotno, običajno si jih vedno najbolj zapomniš, je pa doma vedno lažje nastopati, zato si želim, da bi bilo čim več gledalcev. Skupni cilj vseh nas mora biti, da vsakdo izboljša svoje izide.«
