V času, ko igrajo svetovno prvenstvo v nogometu, vselej privrejo na dan tudi spomini na številna prejšnja, v povezavi z njimi pa tudi na nekatere uradne pesmi, ki so pospremile različna tekmovanja. Nemara zaradi tega, ker še nobeno ni potekalo geografsko bližje nam, deloma tudi zaradi nostalgije, saj je na njem zadnjič nastopila reprezentanca Jugoslavije in obstala v četrtfinalu, zagotovo pa zato, ker gre pač za popevko, ki gre hitro v uho, nam je v spominu glede tega najbolj ostalo svetovno prvenstvo leta 1990 v Italiji. Katerega uradno pesem Un'estate italiana (Italijansko poletje), ki jo pri naših zahodnih sosedih poznajo tudi pod naslovom Notti magiche (Čarobne noči), sta zapela Gianna Nannini in Edoardo Bennato. Uglasbil in produciral pa jo je Giorgio Moroder, za našo zgodbo še posebej pomemben možakar.
Zanj ste verjetno že slišali, nenazadnje gre za skladatelja, tekstopisca in producenta, ki se ga je prijel tudi vzdevek »oče diska«, saj bil je s svojimi deli na sintesajzerjih nekakšen začetnik elektronske plesne glasbe, poleg tega pa je napisal glasbo za številne filme, kar mu je prineslo tudi kar tri oskarje. A poleg vsega tega je bil (in je še vedno) Giorgio Moroder tudi velik ljubitelj avtomobilov, eden zares zelo poseben pa je nosil celo njegovo ime – cizeta-moroder V16T.
Skupni projekt
Omenjeni je celo edini avtomobil italijanske znamke Cizeta, katere ime izhaja iz kratic ključnega moža podjetja Claudia Zampollija (CZ). C se namreč v italijanščini izgovori kot ci, Z pa kot zeta, kar je skupaj torej cizeta. Zampoli je svojo kariero kot razvojnik pri Lamborghiniju začel že leta 1966, osem let kasneje pa je emigriral v ZDA, kjer je kmalu začel z uvažanjem in prodajo italijanskih superšportnih avtomobilov. »To je bila zame gromozanska sprememba. V Lamborghiniju sem delal, kar so mi naročili, razvijal in testiral. Zdaj pa sem se moral ukvarjati s strankami, ki so se pritoževale nad izdelavo, in mehanike, ki so se pritoževali nad zapleteno izdelavo italijanskih športnikov,« se je spominjal Claudio Zampolli.
Kakor koli, Zampolli je vseskozi sanjal o tem, da bi razvil in na kolesa postavil svoj lasten superšportni avtomobil, potrebno iskrico, da je do tega naposled prišlo, pa je zaiskril že omenjeni Moroder. Ta je bil v 80-ih letih reden gost v Zampollijevem salonu v Los Angelesu, kamor je na servis vozil svojega lamborghinija countacha, tam pa sta se oba Italijana spoprijateljila in ustanovila že omenjeno podjetje, v katerem sta imela vsak polovični delež. Jasno, Moroderjev vložek je bil zgolj finančni, za razvoj avtomobila je skrbel Zampolli, ki je okoli sebe zbral ekipo nekdanjih Lamborghinijevih inženirjev, kot tretje »veliko ime« pa se je projektu pridružil še sloviti oblikovalec Marcello Gandini, ki je poskrbel za obliko avtomobila. A ne za celotno. Njegova ideja je bila, da bi bil cizeta-moroder videti tako, kot si je sam v osnovi zamislil lamborghinija diabla, ki so ga pred začetkom proizvodnje kar precej preoblikovali. Pri čemer je zanimivo, da s tem ni navdušil niti Zampollija, tako da je od originalne zamisli za diabla pri cizeti ostal le prednji del.
Majhen mora biti drugačen
Celoten razvoj štirikolesnika je potekal v strogi tajnosti, tako da niti Zampollijeva družina menda ni vedela, zakaj je Claudio tako pogosto potoval iz ZDA v domačo Modeno. Končni izdelek je bil kar precej velik, 4,4 metra dolg in kar 2,05 metra širok avtomobil, katerega glavna značilnost, poleg atraktivne oblike seveda, je bil motor. Njegovo osnovo je prestavljal tisti iz lamborghinija urraca, ki pa so ga močno predelali s pomočjo številnih lokalnih delavnic v okolici Modene, ki so izdelovale tudi komponente za motorje formule 1. »Tu naokoli je ogromno strokovnjakov v malih delavnicah, ki lahko naredijo pol ducata posameznih izdelkov namesto tisoč, in ki dobro vedo, kaj potrebuje eksotičen športni avtomobil,« je takrat dejal Zampolli in pojasnil, zakaj se je odločil za kar 16-valjni motor (kar so poudarili tudi v imenu avtomobila): »Kot majhen in ekskluziven proizvajalec moramo biti drugačni. 16 cilindrov se morda sliši eksotično in po svoje tudi je: motor je izredno močan in prožen.« Tako močan, da je premogel 400 kilovatov (544 konjev), kar je zagotavljalo pospešek do stotice v 4 sekundah in najvišjo hitrost kar 328 kilometrov na uro.
Javnosti so avto prvič predstavili na gala prireditvi, ki jo je vodil Jay Leno, v Los Angelesu decembra 1988, originalni primerek bele barve pa je bil tudi edini, ki je imel nazadnje oznako cizeta-moroder. Partnerstvo med obema Italijanoma je namreč kmalu za tem propadlo, zato so vsi naslednji serijski primerki nosili le še ime cizeta. A teh je bilo naposled nepričakovano precej malo, saj so se predvsem pri proizvodnji motorjev srečevali s stalnimi težavami. Kljub načrtom, da jih bodo na leto izdelali po 12, so jih med letoma 1991 in 2003 zato vsega skupaj – 13.
