Basen o jastrebu in slavčku
Stari jastreb je bil vsakič, ko je slišal slavčka pet,
bolj užaljen in razjarjen, saj ni mogel razumet,
kako je možno, da naš prvi pevski glas opeva
zvezdno nebo, ki v mlaki odseva,
o njegovi neizpodbitni veličini
in o tem, da ima razpon med krili
večji od vseh drugih ptic domačega neba,
pa se temu mojstru pesmi žvrgolet ne da.
In ker se slavček ni zmenil za to, kaj bi jastreb želel,
in je še kar naprej povsem po svoje pel,
ga je stari mrhovinar zaprl v gorsko jamo,
na njegovo pevsko mesto pa postavil vrano,
ki je sicer jastreba z dna srca slavila,
a je s svojim krakanjem le sebe in njega sramotila,
vse, ki so jo slišali, pa je prepričala
le o tem, da ni dovolj, da pevec poje iz srca,
ampak je pomembno tudi, da se na petje spozna.
Spodletela končna rešitev
Jaz te ljubim,
a te moral bom ubit,
če se nočeš v to,
kar ljubim, spremenit.
Ko smo Slovenci bili še Avstrijci in Jugoslovani,
pa med vojno pod Nemci, Madžari in Italijani,
so naši predniki se za slovenščino borili
in se upirali potujčevalni sili.
Potem pa smo se osamosvojili
in z leti smo počasi ugotovili,
da je cena lastnega jezika
za naš majhen narod prevelika.
A ker nobeden od sosedov
več nima toliko nas rad,
da bi na silo in svoje stroške
spet hotel nas potujčevat,
se je naš najdražji patriot
odločil dokončat slovensko zgodovinsko pot.
Pod geslom, da storit si znamo sami
prav vse, kar drugi so počeli z nami,
je poskrbel, da so njegovi zvesti kadri
se hladnokrvno skoz programski svet prikradli
v našo najvplivnejšo kulturno ustanovo
in v njej začeli celovito narodno prenovo.
Takoj so vse, ki se na RTV spoznajo,
odstavili s pomembnih položajev
in jih, če so se razjezili, obtožili,
da so nekooperativni in žaljivi.
Potem pa na vodilne položaje
nastavili so svoje dobro plačane lakaje,
ki pripeljali so nekdanje zajčice in družbene kroniste,
plesalce, manekene, igralke in propagandiste
ter druge neizkušene začetnike,
da urejajo in vodijo Odmeve in TV Dnevnike,
s čimer so uspeli ustvarit tak program,
da se v ljudi, ki zgroženo preklapljajo drugam,
zažira strah, da v naši mali jezikovni skupnosti
ne le, da ni prihodnosti,
ampak očitno v njej ni več niti sedanjosti,
saj so v osrednjem mediju novinarski poklic
vrnili v čas Kmetijskih in rokodelskih novic.
In narod, ki še ni povsem prepričan o tem,
da je dobro, da je osamosvojen,
bi zmeraj bolj želel si, da bi bil dokončno osvobojen
samega sebe in svojega jezika.
A se na žalost našega odrešenika to ne bo zgodilo,
saj proti takšni osvoboditvi obstaja zdravilo
imenovano razum, ki ljudem pove,
kako pomembno je, da imamo javno RTV,
da nam razsvetljuje družbo
in jo brani pred okužbo
sovraštva in primitivnosti
in vzgaja strpne, pogumne in razgledane ljudi.
Ti bodo zato odšli oddat svoj glas
za to, da vrnemo se v sedanji čas.
