Tudi vsakršne pobude o slovenstvu v času monarhije in tudi ideje 'zedinjene Slovenije' v okviru monarhije so bile že v kali zatrte. Vsa slovenska inteligenca, politiki in kulturniki v času monarhije niso premogli politične volje, znanja in niti poguma, da bi se Slovenci osamosvojili in se že tedaj iztrgali iz objema monarhije. Občasna vrenja slovanskih narodov, ki so predstavljali skoraj 50 odstotkov prebivalcev monarhije, niso pripomogla k izboljšanju statusa Slovanov v monarhiji. Prestolonaslednik Franc Ferdinand je sicer napovedoval spremembe, vendar mu je atentat v Sarajevo to onemogočil in se je zgodovina zapeljala v drugo smer.
Postopek razgradnje Avstro-Ogrske monarhije se je začel z atentatom Gavrila Principa na avstroogrskega prestolonaslednika v Sarajevu in s prvo svetovno vojno. Po porazu centralnih sil v I. svetovni vojni so se pričela gibanja, ki so sledila razpadu monarhije, »ječe narodov«, in osamosvojitveni procesi. Pri kasnejši samostojnosti in pri delitvi narodov monarhije po prvi svetovni vojni je odločujočo vlogo imel ameriški predsednik Woodrow Wilson. Ameriški predsednik je zagovarjal stališče samoodločbe narodov in s tem omogočil premnogim narodom monarhije njihove večstoletne želje o novih državnih formacijah. Tedanji slovenski politiki, predvsem krščanski duhovnik dr. Anton Korošec, so Slovence popeljali najprej v državo SHS ter malo kasneje v Kraljevino Jugoslavijo kot banovino, ob tem pa je velik del Slovencev ostal v Kraljevini Italiji v skladu s tajnim londonskim sporazumom sil antante.
Slovenci v času Avstro-Ogrske monarhije nismo premogli politika tipa Masaryka, ki je zelo zgodaj zagovarjal večjo vlogo slovanstva v okviru monarhije, kasneje pa je popeljal Čehoslovaško do samostojnosti že takoj po prvi svetovni vojni. Slovenci, Štajerci, Korošci, Kranjci, Primorci smo bili do konca prve svetovne vojne zvesti cesarju in smo se do konca borili za cesarja in monarhijo. Po prvi vojni so se tudi nemški Avstrijci odrekli monarhiji in se odločili za samostojno republiko.
Druga svetovna vojna je omogočila delno spremembo rapalske meje in priključitev dela tega ozemlja k z Avnojem na novo nastali državi, novi Jugoslaviji, FLRJ. Nova Ustava SFR Jugoslavije iz leta 1974, katere oče je bil Edvard Kardelj, je omogočala odločitev jugoslovanskih republik o izstopu iz federativne Jugoslavije, kar smo Slovenci z referendumom in osvoboditveno vojno tudi izkoristili in po osamosvojitveni vojni leta 1991 dosegli svojo samostojnost.
Glede na to, da je proces osamosvojitve Slovenije po mojem trajal več kot sto let, se mi zdi logično, da se ta ključna dogajanja obravnavajo in proučujejo v Muzeju novejše zgodovine, da bi lahko celovito tako Slovenci kot tudi tujci razumeli slovensko pot od monarhije preko dveh Jugoslavij do samostojne Slovenije. Vsekakor menim, da je bil za osamosvojitev Slovenije ključnega pomena razpad monarhije po prvi svetovni vojni, ki je omogočil osamosvojitvene procese, ki so leta 1991 dokončno pripeljali Slovenijo do samostojnosti po 650 letih bivanja v monarhiji, 25 letih v stari Jugoslaviji in 45 letih v novi Jugoslaviji.
Jordan Kodermac, Solkan
