Na cestni dirki svetovnega prvenstva v kolesarstvu ne zmagujejo papirnati favoriti, ampak kolesarji, ki so tisti dan najmočnejši. Nič drugače ni bilo niti včeraj, ko se je s cestno dirko članov zaključilo 89. svetovno prvenstvo, ki je potekalo v Wollongongu v Avstraliji.
Pomemben trenutek za razplet dirke se je zgodil že noč pred samo dirko, ko se je v incident v hotelu zapletel eden glavnih favoritov za končno zmago Nizozemec Mathieu van der Poel. Po preživeti noči na policiji se je Nizozemec pojavil na startu dirke, a kmalu odstopil. Preostali kolesarji se niso pustili motiti in na cesti so uprizorili pravi šov poln preobratov. Dirko na svetovnem prvenstvu vedno dodatno zaznamuje dejstvo, da kolesarji nimajo radijskih povezav s spremljevalnimi vozili. Ob dirki polni napadov in preobratov, kakršna je bila včeraj, se nato velikokrat zgodi, da kolesarji ne vedo, za katero mesto se borijo.
Nesporni junak drugega dela sezone
Z branjenjem svoje pozicije ni imel nobenih težav Belgijec Remco Evenepoel, ki je pri 22. letih vpisal nov velik podvig v svoji karieri. Belgijec je dva kroga pred ciljnim črto iz ubežne skupine sprožil odločilni napad in se je nato sam odpeljal proti naslovu svetovnega prvaka. Slavil je z veliko prednostjo in postal najmlajši svetovni prvak po letu 1993, ko je to pri 21. letih uspelo Američanu Lanceu Armstrongu. »Želel sem biti sam, saj na takšni trasi ne smeš izgubljati časa. Moje noge so že skoraj eksplodirale ob zadnjem prečkanju klanca, ampak vedel sem, da nato sledi spust. Ničesar nisem prepuščal naključju kljub vse večji prednosti. To je le svetovno prvenstvo in nikoli ne želiš izgubiti niti sekunde v lovu na mavričasto majico,« je pot do svojega največjega uspeh opisal novi kolesarski superzvezdnik. Za Evenepoelom je naravnost sanjsko leto, saj je ob naslovu svetovnega prvaka pred tem že slavil na Vuelti, dobil pa je tudi spomenik Liege–Bastogne–Liege.
Tratnik je že videl srebro
Če je bila zlata kolajna odločena daleč pred ciljno črto, pa se je prava drama odvila za preostali dve mesti na zmagovalnem odru, tragični junak pa je postal Jan Tratnik. Slovenski kolesar, ki je cenjen kot izjemen pomočnik, ne dirka velikokrat na svoj rezultat. V Sloveniji se ga vsi spominjajo kot velikega heroja, ki je 150 kilometrov nadziral cestno dirko na olimpijskih igrah v Tokiu, ko je do brona nato prišel Tadej Pogačar. Tokrat se je po taktično odlični vožnji, ko je popularni Syuk pokril prvi napad Evenepoela, Idrijčan sam znašel v položaju za izjemen dosežek.
»Kmalu sem začutil, da je Remco daleč najmočnejši in se nanj nisem oziral,« je Jan Tratnik sprva dejal, da možnosti za zmago ni imel. Zato pa je slovenski kolesar, ki ima v karieri enajst zmag na profesionalnih dirkah, v zadnjih metrih v svojem tempu prehitel vse preostale kolesarje v begu in se je spogledoval s srebrno kolajno. Ker ni bilo radijskih zvez, ni vedel, da je za njim tudi že glavnina s sprinterji, ki so mimo njega švignili 50 metrov do cilja. »Malce sem že verjel, da bom drugi, potem pa so kar naenkrat odsprintali mimo. Dirka je bila na koncu 40 ali 50 metrov predolga, zato sem kar razočaran. Večkrat sem bil blizu uspehu, danes pa znova malce prekratek,« je bil po zgodovinski priložnosti razočaran Syuk (takšen je njegov vzdevek), ki je na koncu zasedel 12. mesto in je bil s tem najboljši Slovenec. Preostali mesti na zmagovalnem odru pa sta osvojila Francoz Cristophe Laporte in domačin Michael Matthews. Edini slovenski nosilec kolajne na svetovnih prvenstvih na cestni dirki pa ostaja Andrej Hauptman, ki je bil tretji v Lizboni leta 2001.
Pogačar še bolj razočaran od Tratnika
Če se je Tratniku priložnost ponudila po spletu okoliščin, je bil nad razpletom dirke zelo razočaran prvi slovenski adut za vidno uvrstitev Tadej Pogačar. Ob napadu močnejših nacij na začetku dirke se je Pogi držal glavnine in je bil povsem osredotočen na velikega rivala Wouta van Aerta, kar se je izkazalo za napako. »Čudna dirka. Moral bi biti zraven v skupini, v kateri je bil Jan,« je svojo napako priznal 23-letnik iz Klanca pri Komendi.
Pogi je bil na koncu vseeno v skupini, ki je nekaj metrov pred ciljno črto švignila mimo Tratnika, a ker ni vedel, za katero mesto se bori, ni sprintal. »Nismo vedeli, za katero mesto se borimo. Mislil sem, da mogoče dirkamo za 'top 10'. Poskušali smo ujeti tisto skupino z Woutom Van Aertom, a nihče ni vedel, da smo se znašli v boju za kolajne,« je zaključek dirke videl Pogačar, ki je zasedel 19. mesto.
