Letošnji mednarodni festival Mladi levi je na petkovem odprtju postregel kar z dvema dogodkoma hkrati – in to na dveh različnih prizoriščih. Pri tem si predstavi skoraj ne bi mogli biti bolj različni: gledališka uprizoritev Pesem, ki jo je pel moj oče (Trije dnevi v maju), ki jo podpisuje tajski režiser Wichaya Artamat in je prav na Mladih levih začela svojo evropsko turnejo, se je na primer izkazala kot precej netipična izbira za otvoritev, saj gre v osnovi za komorno dramo z dvema nastopajočima, ki ne po vsebini ne po formi ni ponudila ničesar izstopajočega. Ali povedano drugače – prav mogoče je, da predstava odstopa od tradicionalne tajske gledališke produkcije, vendar pa družinska zgodba o odtujenih bratu in sestri, ki se enkrat na leto srečata, da bi se z obrednim kuhanjem riža poklonila spominu na očeta, sicer pa nimata dosti skupnega, ni bila nič kaj drugačna od vrste drugih predstav, ki se skozi intimne drobce, od pričkanja in medsebojnega zbadanja do obujanja spominov, dotikajo vprašanja izpraznjenosti sodobne družbe, kot jih je mogoče videti tudi na gledaliških odrih doma in drugod.
Vrnitev k prvobitnemu
Bolj odločno je delovala druga otvoritvena predstava, Telotelotelotelo, in to v vseh pogledih – tako po frenetični zavzetosti dveh belgijskih glasbenikov, kitarista Daga Taeldemana in bobnarja Andrewa Van Ostadeja, kakor tudi po do skrajnosti zagnanem izčrpavanju telesa performerja Mattea Sedde. Zdi se, da je sopranistka Lies Vandewege na koncu prišla na oder v podobi bele neveste le zato, da bi se fantje umirili. Elektronska glasba, ki sta jo muzikanta od prve minute dopolnjevala z na skrajnih mejah za uho še sprejemljivo glasnostjo, je pravzaprav imela tipično strukturo stavkov, bachovskih variacij glasbenih fraz, ki sta jih povzela po italijanskem ljudskem plesu tarantela. Kar je danes »folklorizirano« ostalo od tega izvorno obrednega izganjanja strupa tarantele iz telesa plesalca, je vesolja daleč od tega, kar je pomenilo ob izvoru, belgijska skupina pa je očitno hotela tisto prvotno, in zato Matteo Sedda dejansko nekajkrat obleži, povožen od izganjanja zla – a spet vstane. Morda bi si zato želeli, da bi tudi gledalci stali okoli nastopajočih in da ritem ne bi tresel le našega sedečega drobovja, ampak bi se v gibanju otresli še kakšnega zlomka v nas.
Lepota stika z občinstvom
Mehiški umetnik Daniel Victoria, avtor predstave Ljubezen, perje in Javier Solis, pride na prizorišče z veliko škatlo in se takoj povzpne na mizo. Iz nje jemlje različne odpadke, kose plastike, kovine, stiropor, jih meče po prostoru, jih znova polovi, odnese nazaj na mizo in meče dol. Celo ko se mu miza vdre, očitno nepredvideno, hitro skoči na sosednjo, in ko se malo zatem opremi z nekaj peresi ter skuša nerodno poleteti, dobimo zgodbo o albatrosu, o tej, na kopnem tako nerodni ptici, ki pa je vrhunska letalka, ki vse življenje preživi v paru in ki s svoje skale odmetava odpad in ga nato v morju zopet pobira. Nato se povzpne še na rob odprtega okna, gledalce pa prosi, naj mu povedo, ko bo ura 22.15 – kot letalo, čakajoče na dovoljenje za vzlet. Nevarno se maje, dokler ga glas starejše gospe iz publike ne odreši. Nato iz predmetov naredi instalacijo in gospo pozove, da izbere najlepši kos. Ona izbere stiroporno žogo, on pa jo začne na vse pretege prositi za odpuščanje, dokler si ona žoge ne vtakne pod majico in v trenutku deluje kot srečna bodoča mamica – to je točka predstave, ob kateri v krohot ne plane le občinstvo, ampak preseneti tudi performerja. Ki pa se hitro znajde: »Nisem si mislil, da mi boš tako hitro oprostila.«
Od tu naprej je partija dobljena: če je prvi del predstave v svojem iskanju možnosti vzleta, z grajenjem slike nekakšnega večnega Ikarusa majčkeno »visel«, je v uspeli interakciji z občinstvom naredilo »klik«, nekaj se je sprostilo, nekaj oživelo in gladko odfrlelo do konca. Hvala torej gospe v belem, točno to je namreč performans, delati je treba na obeh straneh.
