»Od leta 2011 do ponedeljka sem doživel in na srečo preživel že pet stebrnih udarov. A tokratni je bil najbolj silovit, nekako drugačen od vseh prejšnjih. Vedno sem bil v teh nesrečah tudi poškodovan, najhuje pred štirimi leti, 2018, ko je mene in še dva kamerada v jami zasulo. Takrat sem imel poškodovan prsni koš in oči. Na eno oko sem praktično oslepel, na srečo začasno, zdaj se mi je vid že skoraj povsem povrnil,« nam pove rudar Aleksander Kavčnik, ki je torej že petič občutil stebrni udar. A kot pravi, je tak pač knapovski vsakdan. »Tudi tokrat smo bili knapi 480 metrov pod zemljo, ko je nenadoma močno udarilo. Kot bi čez jamo šel tank in zapeljal na mino. Vrglo me je v zrak, nato sem padel po tleh, ko sem se malo ovedel, okoli sebe nisem videl nič, saj je bilo vse polno prahu,« nam je pripovedoval nekaj ur po nesreči. Danes dopoldan se je že vrnil iz velenjskega zdravstvenega doma, kjer je izvedel, da je najverjetneje prišlo do zdrsa medvretenčne ploščice, več bo pokazala magnetna resonanca. »Imam kar močne bolečine po celem telesu, zato sem dobil nekaj protibolečinskih tablet. A to bo že minilo,« nam še pove poškodovani rudar. In ko ga pobaramo, ali se bo tudi tokrat brez strahu ponovno vrnil v jamo, globoko pod zemljo, brez zadržkov odvrne: »Seveda. Če sem preživel že pet stebrnih udarov, je to dokaz, da nas naša zavetnica rudarjev sveta Barbara in še kdo tam zgoraj očitno dobro varuje.«
Stebrnega udara ni mogoče predvideti
Tovrstne nesreče, ko pride do stebrnega udara oziroma hipne sprostitve napetosti v hribini, kot pojasnjujejo v vodstvu velenjskega premogovnika, so zelo pogoste, lokalno omejene, a se jih nikakor da predvideti vnaprej. »Do udara pride zaradi nakopičene energije, ki se v določenem trenutku nenadno sprosti, kar povzroči tresenje tal in dvig prahu. So pa ti stebrni udari sestavni del naše panoge, zato je rudarstvo tudi tretirano kot bolj tvegana dejavnost. V povprečju imamo enega do dva tovrstna dogodka na leto, a jih večina mine brez posledic,« pravi Janez Rošer, generalni direktor Premogovnika Velenje. Na srečo pri nas tovrstni dogodki še niso terjali smrtnih žrtev, v preteklosti pa so bili rudarji že lažje in tudi huje poškodovani. V zadnji ponedeljkovi nesreči se je 14 rudarjev (sprva se je govorilo o dvanajstih, a so naknadno na preventivni pregled v velenjski zdravstveni dom poslali še dva) poškodovalo le lažje. Večina je utrpela predvsem udarce, nekateri imajo zvit gleženj, predvsem pa so vsi vdihovali tudi prah. A najbolj pomembno je, da so iz jame vsi prišli sami, tako da posredovanje reševalcev na kraju ni bilo potrebno.
Na kraj je že prišel tudi republiški rudarski inšpektor, ki bo preiskal dogodek. »Kljub vsej sodobni tehnologiji, ki jo premoremo, delo naših rudarjev še vedno poteka 500 metrov pod zemljo v posebnih razmerah, za katere imamo predpisane posebne varnostne ukrepe, ki jih tudi dosledno izvajamo. A kot rečeno, se stebrnega udara kljub vsemu ne da predvideti vnaprej, lahko pa posledice vsaj omilimo. Nazadnje je do podobnega dogodka prišlo lani, ko so bili poškodovani trije rudarji. Seveda vsako nezgodo globoko obžalujemo in si s preventivnimi ukrepi, varnostnotehnološkim informacijskim sistemom, s katerim vsakodnevno spremljamo vse parametre v jami, izdelanim načrtom obrambe in reševanja ter ozaveščanjem zaposlenih prizadevamo vsak dan znova, da bi bilo tovrstnih dogodkov čim manj,« je še dodal prvi mož premogovnika Janez Rošer. In dodal, da je ponedeljkov stebrni udar v jami povzročil tudi precejšnjo gmotno škodo. Kolikšno, ta trenutek še ni znano, saj jo še ocenjujejo in popisujejo. Bo pa po besedah Rošerja zelo verjetno prišlo do določenega časovnega zamika pri odkopu premoga, saj je poškodovana tudi jamska infrastruktura. Dodal je še, da imajo v velenjskem premogovniku zelo dober monitoring za spremljanje razmer v jami, ki deluje 24 ur na dan vse dni v letu.
