Avstrijski grafik in slikar Hans Weigand (1954) je umetnik, ki izrazito gradi na nasprotjih: za svoje pripovedi uporablja tradicionalne tehnike, kot sta na primer lesorez ali olje, vendar jih z nevsakdanjimi prijemi prevaja v sodobne kontekste, ki vsebinsko opredeljujejo njegovo ustvarjanje. To velja tudi za izbor njegovih novejših del, ki je pod naslovom Jezdec v nevihti trenutno na ogled v dunajski Albertini in ki precej neposredno odraža umetnikovo družbenokritično držo, kot se je izoblikovala vse od začetka 70. let prejšnjega stoletja. Takrat sta na njegovo delovanje med drugim močno vplivala pop art in znanstvena fantastika, izrazit navdih pa je Weigand našel tudi v glasbi tistega časa, še zlasti v psihedeličnem rocku ter zgodnjem punku; številna njegova dela so poimenovana po skladbah skupin, kot sta The Doors (pri katerih je denimo izposojen tudi naslov postavitve) ali The Clash. Individualistične in anarhične poteze so v njegovem delu odsevale tudi pozneje – skozi tematike nostalgije, občutka osebnega poraza in odtujenosti, ki so se prepletale z družbenopolitičnimi motivi.
Njegove podobe se pogosto navezujejo na posledice prelomnih dogodkov človeštva, kot je na primer druga svetovna vojna z vsemi družbenimi spremembami, ki so ji sledile, ali pa recimo velika finančna kriza leta 2008, v kateri so zlasti v ZDA (kjer je Weigand živel več let) mnogi obubožali, številne ranljive družbene skupine pa ostale brez vsake pomoči. Tako se serija slik z naslovom Mesto izobčencev v štirih delih poigrava s svetlobo jutra, popoldneva, večera in noči v potapljajočih se mestih, kjer obstoječa civilizacija počasi izginja. Fantazijske, na videz nekoliko nestabilne zgradbe še dodatno krepijo občutek distopične prihodnosti.
Vztrajno vračanje simbola vode
Najbolj znana Weigandova umetnina je oljna slika Dekle na velikem valu. Tam z uporabo modrih in sivih barv ustvarja vtis gromozanskih gora, ki se dvigujejo nad pobočjem, in šele čez nekaj trenutkov gledalec opazi bosonogo dekle, za katero se sprva zdi, kot da bi se skoraj breztežno sprehajala po velikem in mogočnem valu. Pozorno oko pa nato vendarle opazi, da dekle roke drži za hrbtom, kar simbolizira oklevanje; toda njen pogled ostaja čvrsto uprt naprej, po poti vode, kamor odločno koraka kljub občutku utesnjenosti.
Motivi vode so prisotni tudi v seriji lesorezov Kralj valov, kjer se motiv srečnega deskarja na čudovitem valu počasi spreminja v nočno moro. Skoraj razgledniška slika ujetega trenutka se sprevrže v deskarjev padec v rjoveče morje z glavo naprej. Medtem ko ta izgublja tla pod nogami (oziroma val pod desko), skupaj s prešernostjo in navidezno varnostjo izginjajo tudi prijetne barve – zamenjajo jih togi, tesnobni občutki, zaradi katerih se po ogledu še enkrat vrnemo na začetek: če deskar v prvemu delu simbolizira svobodo in pripravljenost na tveganje, se prizor v resnici izkaže za podobo drznosti, obsojene na propad.
Izbrana dela iz Weigandovega opusa si je mogoče v Albertini ogledati še vse do 21. avgusta, razstava pa se tudi prijetno dopolnjuje s tamkajšnjo stalno zbirko z naslovom Od Moneta do Picassa, sicer eno najbolj pomembnih zbirk modernistične umetnosti, v kateri izstopajo zlasti dela impresionistov.
