Velika potujoča razstava Japonske fundacije Grajeno okolje: Alternativni vodnik po Japonskem, ki se je po obisku Beograda (pred tem pa še dvajsetih mest) zdaj ustavila tudi v Ljubljani, je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma na ogled v sodelovanju z Veleposlaništvom Japonske v Sloveniji, Cankarjevim domom in Centrom arhitekture Slovenije. Japonska fundacija sicer že vse od leta 1972 spodbuja mednarodno razumevanje države skozi kulturno izmenjavo, potujoče razstave pa so njihova stalnica. Pod tokratno postavitev se kuratorsko podpisujejo arhitekturni zgodovinar Šunsuke Kurakata, oblikovalec krajine Satoši Hačima in umetnostni kustos Kendžiro Kosaka.
Japonska s ptičje perspektive
Prek fotografij, besedil in videoposnetkov je na njej predstavljenih osemdeset stavb, gradbenih projektov in krajin, nastalih od poznega 19. stoletja pa vse do danes, geografsko pa vključuje vsaj eno prvino vsake od 47 japonskih prefektur. Razstava je postavljena na nizkih lesenih kockah s tremi stranicami, ki tvorijo nekakšen origami, znotraj kock pa so fotografije in tekstovni opisi določenih arhitekturnih projektov ali posegov. Če razstavo pogledamo s ptičje perspektive, postavitev lesenih origamijev tvori japonsko otočje.
»Pred letom dni so nas poklicali z veleposlaništva Japonske in prosili za pomoč pri izvedbi razstave Japonske fundacije, mi pa smo potem stopili v stik s Cankarjevim domom, kjer so imeli termin za razstavo ravno prost,« pojasni vodja Centra arhitekture Slovenije arhitektka Barbara Viki Šubic. Ena od zahtev Japonske fundacije je bila, da je sicer obsežna razstava postavljena v en prostor, zato se o njej niti niso mogli pogovarjati s kakšno manjšo galerijo.
»Po ogledu razstave lahko rečem, da niso izpostavljena samo arhitekturna dela, ki so običajno v arhitekturnih itinerarijih, ampak kar nekaj del sodi v anonimno arhitekturo. Anonimna arhitektura je namreč pomembna pri življenju in dojemanju prostora; neki podzemni hodnik, ki je morda prej služil transportu ali kanalizaciji, je zdaj lahko sprehajališče, povezovalni hodnik, ki še vedno služi prostoru in uporabnikom, je pa bolj tehnične narave. Lahko bi rekli, da gre za tehnično anonimno arhitekturo,« razmišlja arhitektka Šubic. »V arhitekturi bi temu rekli, da prostore tudi recikliramo. To krepi zavedanje slehernega uporabnika, da je prostor pomemben in da moramo z njim ravnati skrbno, saj vzgaja in nas pri našem bivanju podpira.«
Japonski kustosi so izbrali dela, s katerimi bi na neki način predstavili tudi razmišljanje japonskega prebivalca; takšni so denimo primeri protipotresne ali popotresne gradnje, saj vemo, da država leži na izrazito potresnem območju.
»Eksotika« japonske arhitekture
»Eksotika« japonske arhitekture skozi naše evropske oči je po mnenju arhitektke Šubic v tem, da – za razliko od Slovencev – trdno vztrajajo pri svoji tradiciji, tako pri uporabi materialov kot pri prenosu znanja. »Včasih kakšno stavbo podrejo samo zato, da se modrost gradnje prenaša iz roda v rod. To je tako, kot bi Slovenci v Deželi kozolcev podirali te naše kozolce in jih na novo izdelovali in postavljali samo zato, da bi naučili mlade obrtnega znanja izdelave. Tako kot na starejše ljudi gledajo s spoštovanjem zaradi njihove modrosti, Japonci dojemajo tudi arhitekturno tradicijo – in to se zrcali tudi skozi njihove stavbe oziroma objekte.«
Dober primer tega je kapsulni stolp Nakagin arhitekta Kiša Kurokave iz leta 1931, primer simbolične zgradbe gibanja metabolistov, ki je izpostavljen tudi na razstavi v Cankarjevem domu. Stavbo bodo zdaj porušili, na istem mestu pa postavili nov objekt. Tina Gradišer, še ena arhitektka iz Centra arhitekture Slovenije, pravi, da gre v primeru te hiše za svetovno ikonično arhitekturo. »Ta modularna arhitektura – stavbo sestavljajo spalni boksi ali 'kapsule' za poslovneže – je namreč vplivala na celotno svetovno arhitekturo, hkrati pa predstavlja arhitekturno dediščino, ki bi jo v Sloveniji najverjetneje na vse pretege želeli ohraniti, na Japonskem pa je padla odločitev, da jo zaradi preslabega in predragega vzdrževanja porušijo. Stavbe razumejo kot nekakšen živ metabolizem, in ko se prežveči, nastopi čas, da stavba odide iz prostora. Življenjska doba objekta se je končala in na istem prostoru bo nastal drug objekt. Te prakse seveda ne gre posploševati na celotno japonsko arhitekturno razmišljanje, je pa eden od zanimivih primerov.«
Sicer pa po mnenju arhitektke Gradišer vsa dela skupaj na razstavi tvorijo neki okvir, preko katerega lahko dobimo vpogled, kaj japonska arhitektura sploh je. »Da torej ta arhitektura ni samo bivanjska, javna, ampak tudi izrazito tehnična, namenjena izključno reševanju naravnih problemov – od jezov do ponovne uporabe rudnikov, kamnolomov, kar ni toliko tipično za naš arhitekturni prostor.« Dejstvo je, da je arhitekturne reciklaže objektov v Sloveniji na sploh malo. Po izkušnjah arhitektke Šubic se naložbeniki za prenovo odločajo glede na cene materiala ali pa projekta ne zastavijo dovolj dobro, da bi bili stroški prenove sprejemljivi, določeni elementi v arhitekturi pa bi se ohranili. Šubic: »Vedno znova je zato odgovor: 'Drago je, gremo raje znova.' To pa je škoda.«
