»Neverjetna novica, pred nekaj minutami smo našli pogrešanega pohodnika Gianpaola Baggia,« se je glasilo sobotno sporočilo gorskih reševalcev iz Furlanije - Julijske krajine. Nič nevsakdanjega, če ne bi na Matajurju izgubljenega 31-letnega plezalca iz okolice Vidma našli živega po sedmih dneh iskanja. Preživeti mu je uspelo v peklenski vročini, brez hrane in z odmerjenimi kapljicami vode, ki mu jih je prineslo neurje, ujetemu na vsega meter krat meter veliki skalni polici. Po kalvariji v steni je v dolini sam stopil iz reševalnega helikopterja in objel svojo družino.
Sreča s curkom vode
»Moral je imeti srečo, da je preživel padec, obstal na tisti polici in da mu je neurje namenilo potoček vode, ki ga je obdržala pri življenju,« meni dolgoletni tolminski gorski reševalec Miljko Lesjak. Baggio se je v soboto, 25. junija, na 1642 metrov visok Matajur odpravil po izjemno strmi, a zavarovani plezalni ferati, imenovani Palma. Ker se zvečer ni vrnil domov, so svojci sprožili iskalno akcijo, a našli zgolj njegov avtomobil. Reševalci so večkrat pregledali pot in se spraševali, ali ni nemara padel v Nadižo, kamor bi se lahko šel ohladit po plezanju. V reševanje so se vključili italijanski gorski reševalci, gasilci, policija, karabinjerji, reševalci s psi, prostovoljci civilne zaščite, celo gozdarji, iskali so ga z brezpilotniki, helikopterjem ... Čeprav so teren pregledali ped za pedjo, je upanje plahnelo. V četrtek so se iskalni akciji na slovenski strani Matajurja pridružili tudi tolminski gorski reševalci. »Iskali so ga na pobočju, kjer so italijanski reševalci predvidevali, da bi lahko bil, a na koncu se je izkazalo, da je bil daleč proč,« pojasnjuje Lesjak.
Sled z računalnika
Ko so reševalci z mladeničevega službenega računalnika dobili natančne podatke njegove odprave, je bila rešitev za prezeblega planinca vse bližje. Opazili so namreč, da si je prenesel načrt, kjer trasa ne sledi uradno označeni poti. Teden dni po izginotju je posadka gasilskega helikopterja po pobočju poletela z novimi podatki in sto zračnih metrov od plezalne poti opazila nekaj modrega. Bila je Baggieva čelada.
Našli so ga v grapi na okoli 800 metrih nadmorske višine, ujetega na vsega meter krat meter široki travnati polici, brez resnih prask in odrgnin. Kot je kasneje povedal reševalcem, sta ga rešila ploha in curek vode po steni, iz katerega se je lahko odžejal. Njegov nahrbtnik s hrano, pijačo in telefonom je namreč med padcem pristal še nekoliko nižje. »Imel sem srečo, da sem imel v bližini curek vode,« je dejal Baggio v telefonskem pogovoru za italijansko televizijo RAI. »Čeprav je bila voda nekoliko umazana, sem jo pil.« Povedal je tudi, da so bile noči zelo mrzle in da se je pred mrazom zaščitil z listjem, ki ga je našel na polici.
Tolminski gorski reševalec Miljko Lesjak, ki je reševanje spremljal v italijanskih medijih, pravi, da zgodba tako njega kot druge reševalce navdaja z optimizmom: »Daje nam misliti, da tudi po dveh ali treh dneh neuspešnega iskanja še vedno ostaja upanje in da tudi po enem tednu še ni vse izgubljeno.«
