To je bilo namreč eno redkih varnih mest. Dvesto metrov svobode. Haris in Almir se spominjata, da so španski vojaki vedno delili z njimi pakete, ki so jih prejemali. »Imeli so pakete za kosilo. V njem je bil celoten obrok in potem so ga delili z nami. To nam je veliko pomenilo,« je povedal Harris. In dodal: »Tistega časa se ne spominjam rad, a dejstvo je, da so nam ti vojaki ZN ostali v lepem spominu. Ko smo izvedeli, da se umikajo, smo se otroci in ženske ulegli na tla na ulici, da bi jim preprečili odhod.« Salvadoro Andrés Peláez tega, kar je doživel in videl v času, ko je bil vojak ZN v BiH, nikoli ni pozabil. Predvsem otrok, tistih njihovih oči, ki so bili veseli vsake sladkarije, svinčnika, papirja … Spominja se, kako so se pogovarjali o vsem in kako so ga ti malčki veliko naučili o življenjskih vrednotah. Kaj se je zgodilo z njimi, so živi, kaj delajo, se je spraševal in zato objavil fotografijo. Teden dni po objavi so se mu oglasili njegovi mali prijatelji, ki so danes odrasli možakarji. »Vsi so živi,« je bilo prvo, kar je z nasmehom povedal. Kmalu se bodo srečali. Komaj čaka.
Vsi so živi
Salvadoro Andrés Peláez je na facebooku objavil več fotografij iz let 1993 in 1994, ko je bil kot španski vojak v enotah Združenih narodov v Mostarju. Na eni od fotografij sta poleg njega takrat osemletni Haris Behram in enajstletni Almir Behram. Skupaj z drugimi otroki sta se takrat, v času vojne, igrala okoli oklepnega transporterja.
Salvadoro Andrés Peláez je bil kot španski vojak v enotah Združenih narodov v Mostarju.
