Prve dni Cannesu vladajo Italijani oziroma italijanski režiserji v tujih produkcijah, pa tuji režiserji v italijanskih produkcijah. Pojdimo po vrsti in najprej obdelajmo italijanskega veterana v domači produkciji, 82-letnega Marca Bellocchia, ki se je s fenomenom ugrabitve Alda Mora in italijansko politično krizo sedemdesetih let ukvarjal že v svoji bravuri Dobro jutro, noč (2003); tam je skozi oči ugrabiteljev, pripadnikov Rdečih brigad, bolj ali manj metaforično obdelal notranje konflikte in kontradiktornosti radikalnih političnih skupin.
Festival v sekciji Cannes Premiere zadnja leta predstavlja tudi televizijske serije, med katere je uvrščena tudi Bellocchiova petdelna Zunanja noč (Esterno notte). Logika širokih meandrov serialne naracije je režiserju omogočila visokopotezni zamah, zato je lahko »primer Moro«, ki se je končal s smrtjo vodje krščanskih demokratov, ker si je leta 1978 drznil vstopiti v koalicijo z italijanskimi komunisti, obdelal s številnih zornih kotov: če prve tri epizode pripadajo političnim mahinacijam in figam v žepih političnega vrha (kjer se ob Giuliu Andreottiju kot glavni protagonist izkaže takratni notranji minister Francesco Cossiga, ki je pozneje postal tudi premier in pa italijanski predsednik), Bellocchio zadnji dve nameni intimnejšemu razpoloženju nekaterih pripadnikov Rdečih brigad in Morovi ženi, ki se po ugrabitvi znajde v vrtincu interesnih skupin. Zunanja noč je vrhunski politični triler in prava popestritev TV-produkcije.
Med podeželjem in gorami
Takšne filme, kot je Škrlatno (Scarlet) Pietra Marcella, so Francozi nazadnje snemali v času nemega filma (lep primer je Zemlja Andréja Antoina iz leta 1921). V mislih imam grobo obtesane pastorale o težavnem življenju na podeželju. Pri Pietru Marcellu, Italijanu na začasnem delu v Franciji, se vse začne po koncu velike vojne, ko se na domačo kmetijo vrne napol oslepeli obrtnik in lesorezec Rafael, kjer izve, da mu je vmes umrla žena in mu zapustila hčerko Jeanne. Marcello v grobo zrnatih podobah izriše melanholično zgodbo podeželja med koncem prve in začetkom druge svetovne vojne. Poudarek je na folklori severa Francije in razmerju med očetom in hčerko, ki v lokalnem okolju veljata za izobčenca; njo imajo neuspešni snubci za »noro« (čarovnica ji je v otroštvu napovedala, da jo bo princ na škrlatnih jadrih odpeljal iz teh krajev), njega za izdajalca. Brez izvirne uporabe arhivskega gradiva pri Marcellu (nazadnje je navdušil z Martinom Ednom) seveda ne gre, tokrat pa je dodal še občasne vdore magičnega realizma.
Belgijska režiserja Felix van Groeningen in Charlotte Vandermeersch sta film Osem gora (Le otto montagne) posnela v italijanski produkciji in v alpskem okolju nad Torinom, kamor je postavljena počasi tekoča, v zasnovi epska, po duhu pa intimna zgodba o desetletja trajajočem prijateljstvu med Brunom, otrokom gora, in Pietrom, otrokom urbanega okolja, ki se v skoraj povsem izseljeni vasici Grana prvič spoznata kot dvanajstletnika. Pietro bo tja prihajal na počitnice, Bruno se kljub številnim vabilom ne bo mogel odtrgati od idiličnega okolja. Gore v filmskem mediju mimogrede postanejo lahka (in hitro pokvarljiva) metafora, vendar jih Groeningen in Vandermeerscheva nevsiljivo vtketa v zgodbo o procesu zgraditve prijateljstva in razlikah med urbano in ruralno definicijo narave. Osem gora bi utegnil postati tihi hit festivalske sezone; avtorja sta iz literarne uspešnice, bildungsromana Paola Cognettija, ustvarila nepretenciozen, občasno elegičen film o unikatni kamaraderiji. Morda bo film prilezel celo do oskarjev.
