Dramaturginja in novinarka Irena Štaudohar je napisala knjigo Fižolozofija (Mladinska knjiga, 2022), kateri so za podstat služile kolumne, nastale za Nedelo, tem pa je dodala še nekaj novih zgodb in misli. To ni (le) urbani vrtičkarski priročnik, temveč subtilni izbor praktičnih vrtnarskih znanj, ki so jih avtorici predale mati, obe babici, poleg tega pa še druge ženičke z rutami s podeželja, ki jih danes ni več, a se jim avtorica globoko poklanja. Hkrati pa se skozi »klasične« nasvete o vrtu kot vitice vigne ali fižola vijejo tudi filozofski in ontološki pomisleki o življenju.
Ritem vrta
Načrtovanje vrta je kot načrtovanje zgodbe, ugotavlja avtorica: najprej določiš prostor in čas ter si potem izbereš glavne junake. In ko imaš enkrat zelenjavni vrt, te začnejo zanimati vreme, kolobarjenje, semena. Za grah denimo je njena stara mama vedno rekla, da ga ne smemo saditi preveč globoko, ampak tako, da bo pod zemljo še vedno slišal zvonjenje iz bližnje cerkve.
Rastline lahko namreč dojemamo tudi kot zanimive organizme in skušamo razumeti njihove biološke lastnosti. Ali denimo vzpenjalke vidijo, kam se vzpenjajo? Biolog Daniel Chamovitz meni, da »rastline ne čutijo bolečine, saj nimajo možganov, in mnoge si 'želijo', da jih pojemo, sadje na primer, saj se tako razmnožujejo«. Vrt je tudi dom za ptice, mušice in plevel, ki drug z drugim najbolje živijo in uspevajo v sožitju, zato »vrtnar, ki nima rad živali, ni dober vrtnar«.
Filozofija vrta
Njen priročnik je trendovski, a ne v maniri zahodnjaških vrtnarskih »ljubičev« in »krimičev«, temveč išče samosvojo pot skozi filozofijo vrta. In tam naleti na vrsto umetnikov in mislecev, ki so bili zaljubljeni v vrt – bodisi so ga sami obdelovali, kot Jane Austen, za katero je bil »najprej vrt in šele potem pisanje«, ali zgolj zenovsko opazovali, denimo Anton Čehov, ki je dal na svojo zelenico pred hišo na Jalti posaditi samo rastline z belimi cvetovi.
Zakaj na vrtu pozabimo na vse in zakaj smo na vrtu srečni? Nekaj odgovora se skriva v metafori: »Ko smo umazani od zemlje, smo čisti.« Nekaj tudi v Voltairovem znamenitem stavku: »Treba je obdelovati svoj vrt.« Svet, ki ga živimo, zatorej ni najboljši od vseh mogočih svetov, se je pa za to, da bi bil najboljši, treba nenehno truditi, kot pravi Gottfried Leibniz. Včasih pa samo ležati pod češnjo ob vrtu, poslušati ptice in misliti na nič. Budisti lahko ure in ure gledajo v vrt, Paul Klee in Vasilij Kandinski pa sta se vse o abstrakciji naučila prav iz opazovanja svojega vrta.
