Če je bil Robert Pattinson v novem Batmanu mlad, jezen in maščevalen, počakajte, da vidite Severnjaka, ki ga je režiral Robert Eggers. Zgodbo o vikinškemu princu na prelomu devetega stoletja, ki ga z dolgimi lasmi in širokim hrbtom igra Alexander Skarsgård. Zgodbo o Amlethu, ki mu tam nekje ob severnem Atlantiku kot dečku najprej pred očmi zahrbtno pokončajo očeta, kralja Aurvandila, ki ga igra Ethan Hawke, nekaj trenutkov pozneje pa mu ta isti stric, ki ga igra Claes Bang, odnese še mater, ki jo igra Nicole Kidman. In če je Bruce Wayne kot otrok izgubil mater in očeta, nato pa postal Batman, potem Alexander Skarsgård kot Amleth, ki ni nič drugega kot vikinška reinkarnacija in reimaginacija danskega princa Hamleta, v izgnanstvu postane reinkarnacija in reimaginacija maščevanja.
Filmsko utelešenje maščevanja, pravzaprav. Nasilen, divjaški, brutalen, neprizanesljiv in neizprosen klavec. Zver, odeta v človeško telo, če hočete. In ker itak vemo, da so najboljši filmski maščevalci sužnji, po uvodnem delu postane še suženj. A če je Russell Crowe postal suženj, potem ko so mu v Scottovem Gladiatorju ubili ženo in otroke, Jamie Foxx pa je bil kot Django v Tarantinovem Djangu brez okovov v okovih že od samega začetka, potem se Skarsgård odloči postati suženj. Po enem izmed ropanj ga namreč potem, ko je s sekiro in mečem genocidno in strastno nabadal prebivalce neke vasi, njega samega prebode vizija, ki mu veli, da bi bil že čas maščevati očeta. Ne, biti ali ne biti, maščevati se ali ne maščevati se tokrat ni dilema – to je preprosto zapoved. In ker je njegovo srce itak iz mrzlega železa, plava pa kot nekakšen vikinški Phelps, se nato kar sam vkrca na suženjsko ladjo na poti na Islandijo, kjer sedaj njegov krvoločni stric pase ovce.
Itak je to svet, v katerem je meja med gospodarjem in pastirjem, med sužnjem in kraljem tako tanka, da moraš znati biti oboje. In itak to ni svet, v katerem bi lahko dečki, ki so jih vzgajali, da renčijo, lajajo in se plazijo kot volkovi, odrasli v kar koli drugega kot zverine, ki jim po žilah teče reka sovraštva. »Maščeval te bom, oče. Rešil te bom, mati. Ubil te bom, Fjölnir,« Amleth ponavlja kot v transu. A bolj kot eksploatacija nasilja, kot se rado zgodi v žanru akcijskih zgodovinskih dram, je Severnjak, ki je resda brutalen, nasilen in surov film, predvsem film, ki tako kot predhodna Eggersova celovečerca Čarovnica (The Witch, 2015) in Svetilnik (Lighthouse, 2019), v marsičem zvesto sledi obeležjem časa. Ki torej z opiranjem na zgodovinska dejstva portretira zgodnji srednji vek ter znanje o navadah, mitih in verovanjih Vikingov tako, da ne romantizira bojevnikov, ki so plenili po obalah Skandinavije, Britanskega otočja in Evrope.
Zaradi vsega naštetega je Severnjak film, ki krepko štrli iz siceršnje multipleksovske ponudbe. Že res, da v marsičem spominja na lansko zgodovinsko dramo Poslednji dvoboj, ki se prav tako ni slepila o takratni srednjeveški družbi, a če smo v filmu Ridleyja Scotta na ravni zgodbe še lahko našli vzporednice z našim časom, predvsem glede položaja žensk, tovrstnih posodobitev v Eggersovem filmu preprosto ni. Tako niti ne preseneča, da je Severnjak tako po stilu, formi in zgodbi bistveno bolj kot vsem prej naštetim filmom podoben Božjemu bojevniku (Valhalla Rising, 2009) Nicolasa Windinga Refna in Macbethu (2015) Justina Kurzela. Severnjak je nepretenciozen film o peklenski logiki maščevanja, ki se deduje iz generacije v generacijo, in ena najboljših filmskih priredb Shakespeara sploh. Ni dvoma, da je Robert Eggers tudi s svojim tretjim celovečercem ne glede na tokratno opazno spogledovanje s spektaklom, značilnim za bistveno bolj komercialno ponudbo znotraj žanra, znova potrdil svoje režisersko mojstrstvo.
