Pravljica je v osnovi folklorni žanr, ki se je razvijal skozi ustno in pisno izročilo. Vse, kar danes vemo o pravljicah, izvira iz njihovih pisnih manifestacij. »Basile je ta folklorni, načeloma ustni žanr zavestno prenesel v literaturo. Posamezna besedila s pravljično osnovo so se sicer pojavljala že prej, vendar so zgodnejši avtorji poskušali prikriti izvor ljudske, ustne zgodbe. Basile pa je v literaturo zavestno vnesel pravljični kaos in iz tega naredil literarni žanr. S tem da takrat to ni bil žanr za otroke, ampak dvorski žanr,« je v pogovoru na Vodnikovi domačiji ob izidu knjige pojasnila gonilna sila projekta, prevajalka in pripovedovalka zgodb Ana Duša, ki se s pravljicami ukvarja že dvajset let in je iz Basila tudi diplomirala. »Na pravljice ne gledam več kot na obliko besedil, ampak jih dojemam kot en velik sod ali čeber, kamor so nametani motivi z vseh vetrov. Vsako posamično besedilo je, kot bi zajel iz tega čebra, dobil ven nekaj motivov in jih vsakokrat znova sestavil skupaj. Zame je pravljica ena.«
Pravljice domena pripovedovalk
Do danes ne vemo, ali je Basile sploh imel namen objaviti svojo zbirko, saj jo je posthumno objavila njegova sestra. Znano pa je, da jih je neapeljski avtor iz 17. stoletja pisal zato, da jih je bral občinstvu na dvoru. Na začetku je bila pravljica pisana kot družbena satira in je kot takšna govorila o stvareh, o katerih ni bilo dovoljeno na glas razpravljati. Takšen princip je bil še bolj izrazit konec 17. stoletja na francoskem dvoru, ko je pravljica postala ponovno izrazito priljubljena. »Večinoma so jo na dvorih pripovedovale in pisale ženske, ostal je spomin zgolj na pravljičarja Charlesa Perraulta, ki je bil takrat edini pisec poleg mnogih pisk. Takrat je veljalo in bilo še bolj očitno, da so te ženske skozi pravljice govorile neko svojo resnico, svoje videnje sveta, ki ga niso mogle javno izražati,« pojasni Duša.
Posebna samozavest italijanskih pravljic
Diktat, da mora pravljica vzgajati, spodbujati moralo, nacionalno zavest, sta kasneje uvedla brata Grimm, kar je povzela vsa Evropa razen Italije. »Ko sta prvič izdala pravljice, jih nista izdala z mislijo na otroke v današnjem smislu, ampak z nacionalno idejo neke literature, ki naj prikaže lepote nemškega naroda. Bila sta zelo verna protestanta in sta načrtno vzela pravljico, da bi otroke vzgajala v krščanski morali.« Italijani niso dobili svoje nacionalne zbirke v 19. stoletju, kot večina drugih narodov, ampak so jo naročili šele po drugi svetovni vojni, v drugi polovici 20. stoletja. Tega dela pa niso naložili folkloristu, kot je bilo sicer običajno, ampak pisatelju Italu Calvinu. »Italijanska pravljica je zato od začetka do danes veliko bolj literarna kot druge. Zaradi tega ima tudi neko samozavest, ki je sicer ljudske pravljice nimajo,« še pove Ana Duša.
