Zato še kako razumem maturante, da razmišljajo, kako bi bilo mogoče na maturi upoštevati okoliščine, v katerih so, kako bi zmanjšali pričakovanja in zahtevnost mature, ker je bil učni proces manj kakovosten. Če bi bil sam dijak, bi najbrž to pričakoval tudi sam. A ne gre prezreti, da vsi pravzaprav sprejemamo igro, katere končni učinek je, da bo izobrazba teh mladih ljudi, ki se izobražujejo zadnja tri šolska leta, manj kakovostna od izobrazbe tistih, ki so bili izobraževanja deležni prej. Ko potegnemo črto, je to nesporno dejstvo in nekatere raziskave so to jasno pokazale že kmalu po začetku epidemije. Mladina
Nepreslišano: Damijan Štefanc; pedagog, filozofska fakulteta
Drugače bi bilo, če bi imeli resno strategijo upravljanja na področju šolstva, če bi torej imeli vsi akterji v tem procesu res občutek, da vemo, kaj delamo in na kakšen način se bomo odzvali, ko se bo pojavila neka situacija. Če zboli toliko učiteljev, bo sledil ta in ta ukrep; če jih bo zbolelo še toliko, se bomo odzvali tako in tako; kakšna bo strategija, če bo pouk dlje potekal z nadomeščanjem, kako bomo torej kompenzirali izostanke – in podobno. Ne le da epidemija ustvarja težavne razmere, zdi se mi, da jih z neustreznim odzivom tudi sami potenciramo – razmere, v katerih imajo učenci in dijaki lahko občutek, da jim v izobraževalnem procesu ne zmoremo dati toliko, kot smo dali njihovim vrstnikom pred epidemijo, hkrati pa zaradi tega od njih tudi ne pričakujemo toliko. Zakaj bi torej sami težili k temu, da bi imeli enako kakovost izobraževanja, če jim mi tega nismo sposobni zagotoviti?
Dr. Damijan Štefanc pedagog, filozofska fakulteta
