Na igrala, v naravo, v šport

»Otrokom ne zagotavljamo ustreznega okolja za osnovni razvoj, zato bodo v odrasli dobi manj produktivni in nesposobni doseganja načrtovane gospodarske rasti, s tem pa tudi ne odplačevanja naših dolgov.« Dr. Starc je sicer med drugim vodja laboratorija za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja na Fakulteti za šport, vodja nacionalnega sistema SLOfit in svetovalec pri Svetovni zdravstveni organizaciji za področje debelosti in telesne dejavnosti otrok.

Rešitve za ogroženi razvoj otrok so znane in zelo preproste, enačbo razume vsak otrok. Treba jim je omogočati dobro izobrazbo, za to sta nujna pogoja ustrezen telesni in gibalni razvoj. Dosežemo ju lahko le z dovolj pogosto, dolgotrajno in intenzivno telesno dejavnostjo, med katero so vključene vse mišične skupine in se odvija v vseh okoljih. Otroci potrebujejo samo priložnost.

Ponekod je res izginilo kar nekaj orodij, za to izginjanje pa smo odgovorni vsi, razen otrok. Starši smo odgovorni, ker poskušamo pred otroki umakniti vse ovire (tudi fizične) in mislimo, da bodo otroci zaradi tega varnejši. Izobraževalni sistem, zdravstvo in inšpektorji takšne strahove institucionalizirajo in tako vsi začenjamo nasedati temu, da je osnovna paradigma otrokovega razvoja popolna varnost. V resnici bi morala biti pravica do tvegane igre, ki ti pomaga izkusiti nevarnost in jo spoštovati. Medtem ko pri nas po vrtcih žagajo tobogane s preveč navpično lestvijo, Norvežani postavljajo igrala, ki omogočajo tvegano igro otrok in predstavljajo potencialno nevarnost, s katero nabirajo realna izkustva. Verjetno nam je lahko že iz tega jasno, kateri otroci se bodo ob takih nevarnostih v resničnem življenju bolje odrezali.

Brez dvoma. Teh dokazov imamo že zdaj toliko, da nas boli glava, žal pa jih odločevalci in njihove podporne službe ignorirajo. Politika se pri teh vprašanjih vede enako kot na nedavni konferenci o podnebnih spremembah. Veliko govoričenja, minorni ukrepi estetske narave in roka na denarnici, da ne bi iz nje ušel denar za običajne ljudi. Zaradi okrnjenega telesnega in gibalnega razvoja bo trpel tudi kognitivni razvoj otrok. Seveda lahko predvsem učitelji in šole sami naredijo korak naprej, tudi brez očitno omejene politike.

Takih držav ni veliko, v Evropi so pri tem v ospredju Finska, Danska in Švica. Tudi pri nas se že pojavljajo učilnice na prostem, a žal ti dobri primeri niso posledica neke razvojne strategije ministrstva ali zavoda za šolstvo, temveč samoiniciativnosti lokalnih okolij, učiteljev, ravnateljev in staršev. Glede na trenutno stanje duha pri nas in glede na napovedi, da bo prihodnje težišče našega izobraževalnega sistema informacijska pismenost, se mi zdi, da tečemo v nasprotno smer.

V času epidemije bi lahko večji del pouka potekal na prostem, in to pri vseh predmetih, s tem bi se precej zmanjšala možnost prenosa okužb v primerjavi z zaprtimi prostori. Težava je seveda, da učitelji večine predmetov tega ne znajo, ker so vajeni klopi in stolov. Prisluhnili so nam nekateri starši in učitelji, na prste ene roke pa bi lahko preštel ukrepe, ki so jih odločevalci namenili otrokom, da bi zmanjšali škodo, ki je nastala zaradi koronskih ukrepov. Za zagotavljanje dodatne telesne dejavnosti v šoli in v prostem času ali za dvig kakovosti športne vzgoje v šoli in dela z mladimi športniki, s katerimi bi lahko ublažili negativne učinke ukrepov, država ni naredila nič. Pri nekaterih stvareh, kot je financiranje letnega programa športa, je otrokom celo odtegnila nekaj sto tisoč evrov.

Dejansko smo pred kratkim lahko videli, da se je napovedana življenjska doba moških precej skrajšala. Sicer res živimo dlje kot generacije pred nami, a o tem, koliko dlje živimo res kakovostno in koliko časa na koncu životarimo, si ne bi upal ugibati. Naši predniki so z vidika pozitivnega stresa res živeli bolj stresno. Telesne obremenitve so bile večje, z njimi povezana tveganja morda večja, a so precej redkeje umirali za srčno-dihalnimi boleznimi, presnovnimi boleznimi in rakom kot ljudje danes. Umetnega stresa je bilo precej manj.

Ko začneš na zaposlenega gledati kot na stroj, kot na sestavni del naprave, s katero dela, se trudiš, da se ta stroj čim bolje amortizira in prinese čim več dobička, preden se pokvari. Stroški za vzdrževanje morajo ostati nizki, po možnosti naj jih sploh ne bi bilo, ob morebitni okvari pa je ceneje kupiti nov del kot popraviti starega. Te logike ne najdemo le pri avtomobilskih servisih, ampak v vsakodnevnih odnosih v delovnem okolju. Dejansko začenjamo takšne nezdrave prakse razvijati že pri otrocih. Učiteljem najbolj zamerim, da otroke obremenjujejo z domačimi nalogami in s tem utrjevanje snovi prelagajo s šole na dom, otroke pa učijo, da je povsem v redu in normalno, da svoje delo iz službe prineseš domov in da se služba tako rekoč nikoli ne konča. Si resnično želimo, da bodo naši otroci živeli tako? Je to največ, česar smo sposobni?

Ko se danes spomnim idej, da nam bodo računalniki olajšali delo, da bomo službo opravili prej in imeli več prostega časa, se lahko le kislo nasmehnem in ugotovim, kakšni butci smo in kako smo nasedli izčrpavanju množice ljudi v imenu kapitala posameznikov. Mislim, da tak model ni vzdržen in se bo sesul, bojim pa se, da se bomo tudi te lekcije ljudje morali naučiti zgrda, ker se drugače očitno ne znamo učiti. Prihodnjih scenarijev je verjetno veliko in želim si, da bi kopičenje kapitala in gospodarsko rast nadomestila blaginja za vse in trajnostni razvoj. Najti moramo način, kako bogatašem dopovedati, da denarja ne moreš nesti s seboj na drugi svet in da je lepo deliti. To najbolje vedo otroci v peskovniku, odrasli pa to pozabimo.

Za zdaj ne vidim veliko pozitivnih učinkov. Eden je gotovo ta, da smo se začeli povezovati in pogovarjati ljudje z različnih področij, ki smo dojeli, da so ukrepi za zajezitev epidemije otrokom prinesli precej več škode kot koristi. Kakšnega drugega pozitivnega učinka trenutno še ne vidim. Ne bi rekel, da precej bolj skrbimo za zdravje. Predvsem se bolj bojimo za zdravje. A strah je najbolj uničujoče čustvo, ki ga človek premore, in zaradi strahu se vklopijo samoohranitveni mehanizmi, ki se kažejo v agresivnosti, nestrpnosti, brezobzirnosti do ljudi in okolja. V tem strahu potem iščemo opravičilo za to, da smo postali slabši ljudje, kot bi lahko bili. Če se je kdo zaradi strahu začel več gibati, temu ne morem ploskati. Gibati bi se morali iz užitka, iz želje po dobrem počutju, ne iz strahu pred slabim. Gibanje pod tovrstno (samo)prisilo, ima lahko nasprotne učinke od želenih. Psihično pregorelo telo se s telesnim izčrpavanjem ne bo popravilo, ampak bo še hitreje propadalo.

Dolgoročne posledice so odvisne od tega, kako se spopadamo z vzroki. Če ne bomo za otroke naredili nič, če njihovega telesnega in gibalnega razvoja ne bomo spravili v normalne tirnice in ne v tirnice nove normalnosti, se nam ne piše nič dobrega. Delovna učinkovitost odraslih, ki so danes še otroci, bo nižja. Obolevnost za nenalezljivimi kroničnimi boleznimi bo višja. Duševnih stisk in motenj bo več. Kakovostna življenjska doba ljudi bo krajša. Celotna družba se bo zaradi tega znašla v veliki in dolgotrajni gospodarski, socialni in zdravstveni krizi, ki se bo izrazila v velikih družbenih konfliktih. To so zelo verjetni scenariji, če ne bomo začeli takoj delati v drugo smer. Ampak žal se glave naše države trenutno ukvarjajo le s svojimi obrazi. Tako zatopljeno si lišpajo podobo v ogledalu, da ne opazijo, kako je vse od vratu navzdol shirano.