Ko dvajsetletni Maj Kerin Colarič, oblečen v grofovska oblačila, odpre težka lesena vrata stare hiše iz leta 1900 na kostanjeviškem otoku, se odpre pogled v neki drug svet, v neko drugo obdobje. Nekoč kmetija, danes živi muzej, opremljen z grajskim pohištvom, in hkrati dom mladega ljubitelja baroka, gradov, starih predmetov. »Da, prav zares tukaj živim. Vse, kar vidite, redno uporabljam,« se nasmehne Maj, ko ga povprašamo, ali dejansko uporablja skodelice in krožnike iz najbolj finega beneškega porcelana in kristalne čaše, ki so kot na razstavi postavljeni na masivni leseni mizi. Kot bi čakali goste, ki bodo vsak hip prišli.
Več let je zbiral grajsko pohištvo
Vila Colarič je bila nekoč navadna kmečka hiša. Potem ko sta Majev dedek in babica v 90. letih kmetijo preselila iz Kostanjevice, je hiša nekaj časa samevala. V njej se je nato zvrstilo več podnajemnikov, dokler niso hiše začeli obnavljati Majevi starši. Ko jo je v roke dobil Maj, je najprej odstranil vse moderno pohištvo in jo začel počasi prenavljati in opremljati z več kot stoletje starimi kosi pohištva, ki jih je zbiral več let. V svoji delavnici kakšnega tudi restavrira, a bi si želel to znanje še izpopolniti, pravi.
A tudi Maj, danes študent medijske produkcije, je bil nekoč običajen otrok, ki je prosti čas preživljal ob igranju računalniških igric. »Potem sem nekoč, resnično čez noč, spoznal, da zapravljam čas. Tako sem začel razmišljati, kaj bi sploh rad počel v življenju. Na prehodu v prvi letnik srednje šole pa se je zgodila ta ljubezen do grajskega sveta,« se nasmehne.
Ljubezen do starih predmetov in kulturne dediščine je podedoval od dedka, ki se je v tej hiši rodil in je z njo čutil močno povezanost. »To svojo ljubezen je počasi prenašal name, ko mi je razkazoval stare kose pohištva, stare stavbe, razkrival njihovo zgodovino. Sčasoma sem to zares vzljubil. Najprej sem začel zbirati staro kmečko pohištvo, kakršnega je zbiral tudi dedek. A se mi je zazdelo, da hiši ne ustreza. Takrat sem začel spoznavati gradove, dvorce, baročno umetnost, kar me je popolnoma prevzelo. Začel sem zbirati kose grajskega pohištva in v nekaj letih se jih je nakopičilo za štiri prostore, ki jih zdaj odpiram tudi na ogled javnosti,« vzneseno pripoveduje.
Štukature, freske, mogočni lestenci…
Začel je preučevati grajski interier in njegove značilnosti, štukature, freske, jih vnašati v svoj dom, ki ga je, seveda ob vsestranski podpori domačih, korak za korakom obnavljal, veliko tudi z lastnimi rokami, in se sproti učil. Najprej ni razmišljal, da bi hišo odprl obiskovalcem, saj je to vendarle njegov dom. »Toda ugotovil sem, da takšno pohištvo že težko kje vidiš. Zakaj torej ne bi ljudem pokazal tega koščka zgodovine in jih seznanil s kulturno dediščino, ki je v Sloveniji sicer mnogo premalo cenjena. Slovenija je dežela gradov, a jih žal več propada, kot pa živi,« razmišlja mladenič.
Vsak kos pohištva ima svojo zgodbo, pravi. Njegov dom je živi muzej, v njem se lahko obiskovalec dotakne vsakega kosa opreme, sede na stol, zaigra na klavir, ob glasbi iz starega gramofona pije čaj iz porcelanastih skodelic. Torej prav zares doživi duha nekdanjega časa. Ves program temelji na zgodbah, ki jih Maj pripoveduje ob ogledu. Tako denimo razkrije, zakaj so morale grajske gospe piti mrzlo kavo, kako so umetniki slikali freske in pri tem oslepeli ali pa zakaj stenske ure kažejo vsaka drugačen čas.
Glasba je imela velik pomen
V sprejemnici stoji sto let star harmonij, stare hišne orgle, na katerih je treba najprej napolniti meh, da tipke zazvenijo. Maj nato v glasbeni sobi sede za koncertni klavir petrof, star kakih 120 let, s še vedno originalnimi strunami in tipkami iz slonovine. Canon v D duru Johanna Pachelbela zazveni v vsej svoji nežnosti. Klavir mu je podarila gospa iz Ljubljane, ki ga ni več potrebovala. Bil je popolnoma razglašen in ni vedel, ali se ga bo sploh dalo uglasiti. Toda šlo je. Zdaj je to eden njegovih najljubših predmetov v hiši.
V glasbeni sobi je tudi njegova »pisarna«, z masivno mizo in omaro iz konca 19. stoletja, v kateri je skrita vsa moderna elektronika, da ne kazi videza. Tu in tam na polici vendarle stoji tudi kak »novejši« predmet, denimo znamenite svetlo modre škatlice Šumijevih bonbonov, ali pa telefon na navijanje iz leta 1940. »Poleg grajskih zgodb želim tudi pokazati, da je življenje v tej hiši vendarle potekalo skozi več zgodovinskih obdobij,« pojasni Maj.
Skriti prehod do »Napoleonove« postelje
Kot se za grajske sobane spodobi, ima Vila Colarič tudi skriti prehod, ki vodi v spalnico. Sredi sobe stoji lesena postelja z umetelno izrezljanimi visokimi stranicami, izdelana po okusu Napoleona. »Ljudje so bili nekoč izjemno vraževerni. Verjeli so, da ko bodo šli spat, ne smejo ležati, sicer bodo umrli. Zato so spali sede, naslonjeni na stranico,« pripoveduje Maj. Postelja naj bi bila stara okoli 150 let, izhaja pa iz nekega dvorca na severu Francije. Ob postelji stoji posoda, kakršne so nekoč uporabljali za umivanje, pa tudi za potrebo. Ko je bila polna, so njeno vsebino, kakopak, zlili skozi okno.
V kotu sobe Maj navije mehanski gramofon, nastavi iglo in iz stare bakelitne plošče izvabi zvoke Straussovega dunajskega valčka. Nekoliko hreščeči zvoki, kakršni stoletje staremu gramofonu tudi pritičejo.
Oživil tudi grad Strugo
Vrata Vile Colarič so po predhodni najavi široko odprta vsakemu gostu, tako individualnemu kot skupinam. Oživitev Vile Colarič pa ni Majev prvi zgodovinski projekt. Pred dobrima dvema letoma mu je družba Terme Krka zaupala oživitev renesančnega gradu Struga pri Otočcu, kjer se čez poletje ob koncih tedna prelevi v princa in obiskovalce popelje skozi nekdanje življenje grofov in grofic, princev in princes.
»Tisto je bila res ljubezen na prvi pogled,« pravi. »Najprej sem bil sicer malo zadržan, saj je oživljanje gradu vendarle velik projekt. A ko sem začutil, kako dobra energija je v gradu in da bodo ljudje radi prihajali, sem spisal deset strani programa. Tudi tam živijo zgodbe, glasba, obiskovalce naučimo celo zaplesati nekaj korakov renesančnega plesa. Tu, v Vili Colarič, sem grof, na Strugi pa sem princ,« pristavi Maj.
