Prodaja se iluzija, ki nas bo slej ko prej udarila nazaj. Ustvarja se vtis, kot da denar leži na cesti, a ga prejšnji ministri niso znali pobrati. Vsakemu se lahko porodi vprašanje, zakaj se že prej ni več investiralo – ker ni bilo denarja. Govorijo, da je to investicijsko naravnan proračun, a ni nujno, da je to dobro. Te investicije niso v produktivne kapacitete, ampak v javni sektor. Temeljijo na velikem zadolževanju, česar si prej nismo mogli privoščiti, ali na denarju iz EU, ki bi ga morali izdvojiti iz proračuna, da bi bil bolj pregleden.
Strinjam se, da bo gospodarska rast, če le ne bo spet podivjala epidemija, okoli katere se bo še vedno večinoma vse vrtelo. A to je vračanje na staro rast, polodstotno. Pričakovali bi, da bo sedanja višja rast znižala deficit, a je vlada čarovniško ocenila prihodnjo rast in to izrablja, da se deficit ohranja. To pomeni povečevanje kumulativnega dolga, čeprav Šircelj to zanika. Lani se je okoli dve milijardi porabilo za pandemijo, ostanek do 3,5 milijarde pa so drugi odhodki. Namesto da bi rast izkoristili za nižanje deficita, se dodatno zadolžujemo, ob tem predlagajo še nižanje davkov. Nedeljski dnevnik
