Ko sem prejšnjo sredo zvečer stopil iz Cankarjevega doma, se mi je zazdelo, da se zunaj odvijajo priprave na konec sveta. Z neba se je zlivala tropska nevihta in od Kidričevega spomenika so tja proti vladni palači drli pravi pravcati hudourniki. V glavi so se mi vrteli zgodnejši prizori tega dne, slike protestnikov, ki iz nekega razloga zasedejo ljubljansko obvoznico, in policije, ki jih preganja z vodnim topom. V tistem trenutku še nisem vedel, kako se je vse skupaj končalo, in ko je po Prešernovi ulici mimo mene zapeljal cel konvoj policijskih vozil s prižganimi sirenami, sem pomislil, da nekje v bližini potekajo boji prsi ob prsi. Nekaj minut zatem so začeli po mestu drveti še gasilski tovornjaki in reševalna vozila in slika konca je bila popolna.
Odločil sem se, da ne bom čakal, da dež poneha, in stekel proti avtu. Čeprav je bil parkiran le slabih sto metrov stran, sem se dve minuti pozneje vanj usedel povs...
