Tako Ljutomer, osrčje in metropola Prlekije, kot tudi Jeruzalem, ki slovi po skrivnosti odličnih vin, dajeta tej pokrajini posebno vrednost. V Prlekiji je kar nekaj značilnosti, kot je na primer klopotec, varuh vinogradov, ki s klopotanjem preganja ptice v času, ko grozdje dozoreva, oziroma lesena vetrnica v vinogradu, nasajena na visokem drogu. V prleških vinogradih ima navadno štiri vetrnice, praviloma je vsak del iz drugačnega lesa. Pripisujejo mu posebno moč varovanja vinogradov, vendar ne le pred škodljivci. Ustavite se v Hermancih, na vrhu prleškega griča Strmec, in videli boste največji klopotec na svetu.
Stari mlini
Druga značilnost so mlini. Prlekija je namreč v glavnem kmetijsko območje, in ker je bilo poljedelstvo ena pomembnejših panog, so bili nekoč tukaj številni mlini najrazličnejših vrst. Precej jih je ohranjenih še danes, sodobna tehnologija pa je omogočila tudi moderne mline. Najbolj znan med starimi mlini na Muri je Babičev mlin. Zaščiten je kot tehniški spomenik.
Na Stari Gori je mlin na veter, ki je prava posebnost. Včasih jih je bilo na tem območju veliko, a se je do leta 1960 ohranil samo še eden, ki pa ga ni bilo mogoče obnoviti. Na ostankih starega mlina so vaščani Stare Gore zgradili novega, ki je prav tak kot stari, le da je nekoliko večji. Znana sta še potočni mlin na Gibini, ki tam stoji že več kot 200 let, in Sokov mlin na Forminu na dva para kamnov.
Domača obrt
Sodarstvo je že zaradi vinogradništva pomembna obrt, ki se je na tem območju ohranila vse do danes. Konj je bil nekdaj zelo pomemben v kmetijstvu, zato je bilo na tem območju tudi veliko kovačev. Kljub sodobni tehnologiji je konj še vedno pomemben, vendar tokrat v športnorekreacijskem pomenu. Nekateri kovači so postali pravi mojstri v izdelovanju umetnin iz železa in svojo dejavnost opravljajo še danes. Potem sta tu lončarstvo in pečarstvo; v Prlekiji je značilna rdeča keramika, zelo kakovostna je tudi lončena posoda. Imajo tudi tradicijo medičarstva, zelo zanimiva so njihova lectova srca, parklji, miklavži, pač odvisno od letnega časa.
Rezbarstvo je tudi še ohranjeno, domači umetniki pa izdelujejo motivne reliefe, kipce in spominke. Ta obrt se ohranja predvsem kot dopolnilna dejavnost v zimskih večerih. Podobno je s pletenjem iz pintovih vej in breze. Številni domačini, predvsem ob močvirnem svetu, kjer raste vrba pintovec, iz njenih vej pletejo najrazličnejše uporabne predmete, kot so košare, koši, metle in podobno.
Križarji in Jeruzalem
Med številnimi zanimivimi kraji izstopa majhen zaselek z velikim imenom – Jeruzalem. Legenda pravi, da so se križarji na poti v Sveto deželo ustavili na našem najlepšem hribu, da bi si odpočili. Sprejeli so jih gostoljubni domačini, ki so jim ponudili božansko dobro vino, in križarji so se odločili, da ostanejo kar tam, kraj pa poimenovali za svoj Jeruzalem.
Zgodovina Jeruzalema sega daleč v preteklost. Tu so se prvi ustavili Rimljani, ki so v te kraje prinesli vinsko trto, kasneje so prišli križarji in romarji, ki so se vračali s pohodov v Sveto deželo. V začetku 13. stoletja je Friderik Ptujski podaril viteškemu redu križarjev ozemlje okoli Velike Nedelje z Jeruzalemom. Ti so poskrbeli za duhovni in kulturni razvoj domačinov in jih učili tudi vinogradništva. Ne nazadnje so tukaj pustošili Turki, ki so se vračali z osvajanj na Zahodu.
Prleki, Francozi in vino
Okolica Jeruzalema je posejana s stoterimi vinskimi griči, na njih pa so topoli, zaselki in posamezne hiše, tu in tam cerkvica ter nekdanje gosposke hiše oziroma dvorci, ki s svojimi velikimi starimi kletmi pričajo o slavni vinarski tradiciji krajev okoli Jeruzalema. Še zlasti so ponosni na šipon. Legenda pravi, da naj bi ime šiponu dali Napoleonovi vojaki, ko so bili na pohodu skozi te vinorodne kraje. Postali so tudi v okolici Jeruzalema, pokušali tamkajšnje vino in komentirali »c'est bon« – dobro je. Prleki so slišali malo po svoje in tako naj bi nastalo ime šipon. O tamkajšnji hrani pa nima smisla pisati. Treba jo je namreč pokusiti. Potem bo tudi vam čas drugače tekel.
