Vsaka kolajna za slovenski šport, ekipni ali individualni, je enkraten uspeh, se pa najbolj razveselim odbojkarskih. Tri srebrne kolajne na zadnjih štirih EP so izjemen rezultat. Pogledal sem si prva dva niza Slovenije proti Italiji v skupinskem delu, niz proti Čehom v četrtfinalu, nekaj malega proti Poljakom, žal le reportaže finala in njegovo statistiko. Z ekipo, ki jo vodim v ZDA, veliko treniramo, potujemo in tekmujemo, zato ni toliko časa.
Gre tudi za vaše nekdanje varovance, ki ste jih trenirali v reprezentanci, ACH… Kako trenerju uspe prav v določenem časovnem obdobju turnirja iztisniti takšen uspeh? Je to kombinacija kakovosti, kemije, da so vsi zdravi, za kaj več pa potrebuješ še poljub sreče?Za takšne uspehe najprej potrebuješ kakovost. Ko igraš za najvišja mesta, so razlike izredno majhne, takrat na razplet lahko vplivajo dejavniki, kot sta zdravje in kemija. V srečo pa ne verjamem. Po navadi imajo ekipe, ki igrajo boljšo odbojko, tudi več »sreče« in to ni naključje.
Na EP je Slovenija premagala Poljsko v njeni dvorani, potem je Italijo skoraj že imela premagano. Kaj je odločilo v prid Italijanov?Ker si tekme v celoti nisem ogledal, objektivnega odgovora ne morem dati. Ogledal sem si nekaj skrajšanih reportaž in, kot kaže, je odločal boljši servis Italijanov, posebno v končnici. Pogled v statistiko pa kaže tudi večjo učinkovitost italijanskih zunanjih napadalcev. Imeti večji uspeh v teh dveh elementih igre zagotavlja večjo možnost za zmago.
Za favorite ste pred EP navedli Poljake, Ruse, Francoze in Slovence. Kaj so imeli Italijani, česar drugi niso imeli?Italijanov nisem imel za favorite. Po olimpijskih igrah sta reprezentanco zapustili gonilni sili, Juantorena in Zajcev. To je približno tako, kot da bi Sloveniji odvzeli Čebulja in Urnauta ter ju nadomestili z mladima in neizkušenima igralcema. Italijani so odigrali celotno prvenstvo neobremenjeni s končnim rezultatom in so zame presenečenje.
Kaj bo, ko jedra naše reprezentance ne bo več in se bo treba nasloniti na nove moči? Imamo zlate kadete na EP, a je naš igralski bazen neprimerljiv z drugimi.Velikost bazena igralcev pomaga, ni pa odločilna pri uspehu določene panoge. Najboljši dokaz za to je slovenski šport v celoti. Če primerjamo uspehe mladih odbojkarjev iz Slovenije in ZDA, so slovenski uspešnejši na mednarodni sceni. Američani odskočijo šele po srednji šoli, ko, razen izjem, večina naših mladih fantov zaide v sivo povprečje evropske ali svetovne odbojke. Kontinuiteta kakovostnega dela tudi po končani srednji šoli, ko se ameriški odbojkarji odpravijo na univerzo, je odločilna za kvalitativni preskok.
Zlata kolajna na OI v Tokiu – to so bile vaše sanje, vse svoje življenjsko delo ste vložili v to.Od osnovne šole sem sanjal o tem trenutku in vse svoje moči, čas, prioritete in življenjski slog podredil temu cilju. Z odločitvami sem ves čas v ospredje postavljal svoje prioritete in eden mojih velikih življenjskih ciljev je dosežen. Sedel sem na klop reprezentance ZDA, osvojil pet kolajn, od teh štiri zlate, in se s to ekipo vpisal v zgodovino ameriške in svetovne odbojke. Vse to mi je uspelo skupaj z mojim otroškim idolom Karchom Kiralijem, ki sem mu bil pomočnik. Ko se ozrem nazaj, je to neverjetna pot. Zadnjih 30 let je bilo vse podrejeno temu cilju. Na srečo sem imel na tej poti veliko podporo družine in nekaj prijateljev. Po zmagoslavju v Tokiu sem stežka spravil besede iz ust. Poklical sem družino v Slovenijo in ZDA, tekle so solze, brez besed.
Pri nas vam teh sanj z reprezentanco ni uspelo izpolniti, morali ste nazaj v ZDA, kjer ste tudi študirali in igrali že prej. Zakaj ne?Na delo v naši reprezentanci imam enkratne spomine. Zame to ni bil neuspeh. Bila je velika učna ura in zelo pomemben korak v moji izredno mladi trenerski karieri. Delo v reprezentanci me je katapultiralo naprej, globoko v trenerski svet. Po mojem mnenju naša ekipa v tistem času ni bila pripravljena na tako izrazito spremembo v filozofiji in metodiki dela. Mogoče moj način dela ne bi bil nikoli primeren za identiteto, ki jo ima naša nadarjena in uspešna reprezentanca.
Kaj je vaš naslednji cilj?Moji cilji niso povezani le z osvajanjem kolajn in naslovov. Predvsem si želim, da bi se dodatno izobrazil v drugih vejah športne znanosti. Želim še dodatno nadgraditi znanja, ki niso neposredno povezana z žogo in mrežo, so pa izredno pomembna pri razvoju znanj in spretnosti vsakega športnika. Veliko časa namenjam tudi osvajanju novih znanj in zbiranju odbojkarske statistike ter njeni interpretaciji. Kot glavni trener ekipe državne univerze v Severni Karolini želim najprej osvojiti konferenčni naslov, v prihodnosti naslov prvaka. To mi je v preteklosti uspelo na moški strani, manjka še naslov na ženski.
Ob trenerstvu na univerzi NC State v Raleighu sodelovanja z ameriško reprezentanco še niste zaključili?Olimpijske igre so se končale pred dvema mesecema. Z reprezentanco bom ostal povezan, koliko, pa še ni znano. Z glavnim trenerjem Kiralijem se bova o tem še pogovorila.
Ste v stikih s slovenskimi asi v ZDA?Naši urniki so natrpani. Občasno se slišim in si pišem z Anžetom Kopitarjem, večkrat se slišita najini »šefinji« Tina in Ines. Na naši univerzi NC State pa tekmuje slovenska golfistka Inja Fric.
Kakšna je vaša vizija dela kot glavnega trenerja žensk na državni univerzi v Severni Karolini?Na tej univerzi velike odbojkarske tradicije ni, v regiji pa je. Uspehov je bilo v preteklosti bolj malo, s prihodom novega direktorja športnega oddelka so se stvari drastično spremenile, saj so pričakovanja in podpora odbojki na najvišji ravni. Rokave smo zavihali, čaka nas nekaj let trdega dela. V petih letih bi radi osvojili konferenčni naslov in se začeli približevati najboljšim v ZDA. Število igralk se menja skoraj vsak semester, po navadi imam na seznamu od 16 do 19 študentk športnic. Nobena ni na ravni katere koli v reprezentanci ZDA, a si želim, da bi naš program postal valilnica reprezentantk.
Plače košarkarjev v NBA ali hokejistov v NHL so visoke. Kako je s tem v odbojki?Najboljše igralke na svetu se spogledujejo z zneski od 500.000 do milijon evrov. Pri najboljših trenerjih v Evropi so ti veliko nižji, redko šestštevilčni. V univerzitetni odbojki so plače trenerjev veliko višje kot v profesionalni odbojki, gibljejo se med 130.000 in 600.000 evri.
Odbojka je v ZDA najpopularnejši ženski ekipni šport, v Sloveniji so zdaj ogromno za popularizacijo naredili fantje. Kaj bi bilo potrebno, da bi pritegnili več deklet?Odgovora na to nimam. Če bi ga imel, bi rade volje pomagal. Ogromno deklet se odloči za študij namesto resnega igranja odbojke. V Sloveniji je pravzaprav nemogoče združiti vrhunski šport in vrhunski študij. Večina kolektivov je amaterskih. Klube vodijo ljudje, ki to počnejo iz ljubezni do športa, in le njim se je treba zahvaliti, da se klubska odbojka v Sloveniji še igra. Za dvig ravni ženske odbojke so potrebni sistemske spremembe in sistematično delo, čas, potrpežljivost in primeren strokovni kader, ki ga je treba primerno plačati. Vsega tega pa Sloveniji venomer primanjkuje, še posebej potrpežljivosti in financ.
