Ko slišiš »Kdor ne skače, ni Sloven'c« sredi tujega mesta, ti postane jasno: življenje se počasi, a zanesljivo vrača v stare tirnice. Slovenci tokrat resda niso preplavili Katovic, a nekaj sto v zeleno oblečenih navijačev si je po starem običaju našlo pivnico, jo zavzelo in jo neuradno poimenovalo slovenska hiša. Tam je bila zabava. Vzkliki ijaijaijao so bili pomešani med skladbe Slovenskega naroda sin, Ti moja rožica, V dolini tihi in kar je še takih ponarodelih pesmi. Neuglašen mešani pevski zbor s spremljavo harmonike in bobna, ki je stresal ulico, kot bi usekala bomba, je že ogreval glasilke, pa čeprav številni člani niso imeli v žepu še niti vstopnice.
»Sto evrov hočejo, bomo počakali Poljake, da končajo svojo tekmo,« je napad na celodnevne vstopnice taktično pripravljal Korošec, menda sosed Adija Urnauta. »Najbolje bi bilo, da bi mi med tekmo Poljakov dali mikrofon in bi Poljake pozvali, naj nam vstopnice prodajo,« je ugotavljal Peter Možič, ki je v zadnjih dneh dobil nešteto elektronskih sporočil s prošnjo za vstopnico ali prevoz: »Vsem sem rekel: vi samo pridite. Bomo že nekako. Še vedno smo!«
Takšna romanja so bila za marsikoga le ena od ekspedicij. Simon Ranfl iz Moškanjcev hiti naštevati, kje vse je bil – od nogometnega svetovnega prvenstva v Južni Afriki, za katero je vstopnico dobil pod zamaškom kokakole, do malodane vseh rokometnih tekmovanj, naslednji konec tedna bo že v Belgiji na kolesarski dirki. No, zdaj že dela korak naprej – kot zdravnik se želi prebiti v rokometno ali odbojkarsko reprezentanco, morda celo v olimpijsko. Med sprehodom do slovenske hiše nam Poljaki po svoji stari navadi iz nekih drugih časov ponujajo najrazličnejše stvari – poslikava obraza stane dobra dva evra, zastavica tri. Ampak slovenski navijači so že opremljeni.
Še najbolj med njimi, jasno, Aleksander Javornik. Kot je za košarkarska prvenstva nosil s seboj repliko pokala, ima tokrat repliko odbojkarske lovorike. »Imel sem ga pripravljenega že pred dvema letoma,« pove Javornik in prizna, da ima tudi v novih pokoronavirusnih časih stare težave: »Še vedno so težave, ko skušamo pokal prinesti v dvorano. Pač iz nevoščljivosti. Saj smo videli provociranje Poljakov, ko niso hiteli dati prave himne gor. A fantje iz vseh vasi so premagali svetovne prvake. Kaj to pomeni? Da srce premaga vse!«
S takšno globoko popotnico se je približno tisoč navijačev – tako je ocenil Javornik – odpravilo na finalno tekmo v dvorano Spodek, hram poljske odbojke. Ta pa je, vsaj v soboto, po četrtem zaporednem porazu Poljske proti Sloveniji na evropskih prvenstvih izgubil del svojega renomeja.
