To ni Hrvaška, niti Češka ne. Slovenskim odbojkarskim reprezentantom je jasno, da bodo danes ob 17.30 v polfinalu evropskega prvenstva nastopili proti velesili, in to v njenem svetišču, Spodeku v Katovicah. Še več; marsikdo od njih si je ali si še kruh služi v tej državi. Klemen Čebulj denimo nastopa za Resovio, kjer ga vodi slovenski selektor Alberto Giuliani, najdaljši staž na Poljskem pa je imel Alen Pajenk, ki je dve leti igral za Jastrzebski, dve leti pa za Radom. »Odbojka je res poljski šport številka ena. Kamor koli gre reprezentanca, imajo polne dvorane,« priznava Pajenk. Čebulj prikimava: »Prav gotovo je odbojka eden najpopularnejših športov tukaj. Mislim, da je kar dobra promocija za našo reprezentanco, da smo se uvrstili v zaključni del evropskega prvenstva v Katovicah.«
Dvorana Spodek sicer ne gosti nobenega kluba, redno pa tu domuje reprezentanca, ki črpa večino igralcev iz zelo močne poljske lige. »Ta je ena izmed najboljših na svetu, lahko jo postavimo ob bok italijanski. Ne razlikujeta se prav veliko. Tudi finančno je zelo dobro pokrita, zato prihaja vedno več vrhunskih igralcev, ki celotnemu tekmovanju še dvigujejo kakovost,« najnovejše podatke po prvi sezoni na Poljskem prinaša Čebulj. Pajenk, ki je tu nazadnje igral lani, gre še korak dlje: »Glede finančnih sredstev in številčnosti navijačev je morda Poljska celo močnejša od Italije. No, kar nekaj evropskih lig je tu nekje, na enakem nivoju.« Jasno, ko pa tam igrajo Slovenci, aktualni evropski podprvaki.
Kakšne pa imajo spomine na dni, preživete na Poljskem? Krasne, pravi Pajenk: »Že to, da je občinstvo na vseh tekmah, ne glede na to, s kom igrajo njihovi klubi, je za igralce nekaj najlepšega. Dvorane so vedno polne. Še posebej všeč pa mi je, da z aplavzom nagradijo tudi nasprotno ekipo, ko odigra dobro. Zelo športno občinstvo torej.« Se pa postavlja vprašanje, ali se bo tudi danes ploskalo »nasprotni« reprezentanci. »Če bomo dobro odigrali, nas bodo gotovo nagradili z aplavzom. Če ne nekje vmes, pa na koncu. Ne glede na razplet,« je prepričan Pajenk.
Mu je kar verjeti, glede na to, kako sta bila oba s Čebuljem med kariero na Poljskem popularna. »Na ulici ali v trgovskih centrih me kar prepoznavajo. Ker imamo klubske avtomobile s številkami, mi tudi na veliko trobijo,« priznava Čebulj, ki igra v manjšem kraju, Rzeszowu. »Čeprav imamo tu tako nogometni klub kot spidvej, mesto živi predvsem za odbojko.« Tudi Pajenku se je dogajalo, da so ga ljudje na ulici ustavljali, pozdravljali, kakšno spregovorili. »Nisem pa tega ne vem kako močno čutil, da zaradi tega ne bi mogel kam iti. Je pa lepo videti, da te ljudje spremljajo.« Pa se priključi Čebulj: »Prav zato pa je treba biti še posebej pazljiv. Ker smo zelo prepoznavni, občinstvo pričakuje stoodstotno predanost tako na terenu kot izven njega. Ne moreš se kaj veliko sprostiti, denimo da bi te pozno zvečer kje videli.«
Po njuni poti zdaj prihaja Jan Kozamernik, Čebulju se bo v novi sezoni pridružil pri Resovii. Štiri leta starejši kolega je seveda imel nekaj prstov vmes pri odločitvi: »Povedal sem mu, da je tu klub profesionalen, vrhunsko organiziran. Ni nobenih bojazni, da bi mu kaj manjkalo ali da česa ne bi imel. Če bo potreboval dobro restavracijo ali nasvet, kam v trgovino, ga bo pri meni vedno našel. Vsakomur je lažje, če ima v novem okolju nekoga, na kogar se lahko obrne.« No, v tem klubu sta tudi selektor Alberto Giuliani in njegov pomočnik Alfredo Martilotti. In ko ima odbojkar tako celo leto istega trenerja, bi človek pomislil, da se bodo ljudje zasitili, naveličali drug drugega. »Sploh ne. Odlično se razumemo, tako v reprezentanci kot v klubu. Pogosto se tudi družimo zunaj dvorane. Res imamo dober odnos. Tudi zato mi ni težko delati ves čas z istim trenerjem. Ko se dela, se dela stoodstotno profesionalno. Ko pa ni treninga, se znamo pošaliti, podružiti,« pove Čebulj.
In ta trojica, ki si služi kruh na Poljskem, prinaša še eno prednost – današnje nasprotnike pozna do obisti. Čebulj bo denimo igral proti klubskemu soigralcu na položaju podajalca Fabianu Drzyzgi. »Ne le, da je moj klubski kolega, sva tudi dobra prijatelja. A poznamo tudi druge. Večina Poljakov igra v domači ligi, razen kapetana Michala Kubiaka in Bartosza Kureka, ki igrata na Japonskem, ter Wilfreda Leona, ki igra v Italiji. Bo kar zanimivo.« Pajenk dodaja: »Po toliko letih neznank med nami niti več ni. Vsak pozna vsakogar. Vse je odvisno od tega, kdo je bolje pripravljen, kdo bo imel boljši dan.« Da bi to bil sobotni dan, bo, kot pravi Pajenk, treba »pritisniti že od začetka. Pritiskati bomo morali z začetnim udarcem, da jih oddaljimo od mreže. Poljaki so vedno močni. Tu ni debate. A mi ne gledamo na to. Pripravljamo se kot vedno. Poskusili bomo igrati po svojih najboljših močeh in premagati Poljake.«
Če jim bo uspelo, jih jutri ob 20.30 čaka veliki finale z zmagovalcem drugega današnjega polfinala (ob 21. uri) med Srbijo in Italijo, če jim ne bo, pa ob 17.30 tekma za tretje mesto s poražencem.
