V profesionalnem športu se vse vrti okoli denarja, sploh v tenisu, kjer se nagrade najboljšim delijo v milijonih. Zato se zdi skorajda neverjetno, s kakšnim zanosom in motivacijo so se minuli teden teniški igralci za barve svoje države borili na olimpijskih igrah, kjer – paradoksalno – denarnih nagrad ne poznajo. Kljub temu je Alexander Zverev, olimpijski prvak (s 6:3, 6:1 je premagal Rusa Karena Kačanova), žarel od sreče kot še nikoli prej. »To je največji turnir, ki ga je mogoče osvojiti, in to v vseh športih. Ne morem verjeti, da sem olimpijski prvak,« se je smejalo 24-letnemu Nemcu, ki je sicer z nagradami zaslužil že več kot 25 milijonov ameriških dolarjev. Dovolj, da mu denar ni več pomemben, štejejo pa zmage na največjih turnirjih. A na velikih slamih je še nima.
To po eni strani čudi, saj sodi med najboljših deset že od julija 2017, po drugi strani pa ne, saj igra tenis v eri, ki so jo skupaj s 60 zmagami na velikih slamih zaznamovali Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Đoković. A pred njimi je zgolj še nekaj let igranja na najvišji ravni. Mu je pa zagotovo v uteho 15 turnirskih zmag in najbolj prestižna, ko je leta 2018 dobil masters najboljše osmerice.
Še ne polnoleten premagal svojega idola
Tenis mu je bil položen v zibelko, saj sta bila oče Alexander in mama Irina prav tako profesionalca, ki pa sta zastopala tedanjo Sovjetsko zvezo. Lopar je imel prvič v roki pri vsega treh letih. Igra za Nemčijo, saj je bil rojen v Hamburgu, kjer sta starša sprva odklonila delo teniškega trenerja in raje sprejela povabilo hokejskega kluba. Seveda pa sta sina Alexandra in starejšega Mischo še vedno poučevala tenis. Da je pred njim svetla kariera, je dokazal že med mladinci, kjer je bil številka ena na svetu, profesionalno pot pa je začel leta 2013. Še ne polnoleten je osvojil dva turnirja in premagal velikega Federerja, ki je še danes njegov idol. Na igrišču deluje impozantno, saj v višino meri 1,98 metra, zato ne čudi, da ima odličen prvi servis (tudi 220 km/h), nekoliko presenetljivo pa je izjemen tudi pri udarcih z osnovne črte. »Zagotovo bo nekoč številka ena,« mu je laskal Nadal. Đoković je dodal: »Upam, da me bo presegel.« Za zdaj njunih besed še ne potrjuje, lani se je sicer uvrstil v svoj prvi finale na odprtem prvenstvu ZDA, a je bil Dominic Thiem previsoka ovira, letos je bil najvišje v Parizu – v polfinalu. Za svojo višino se odlična giba, njegov bekhend velja za enega najboljših na turneji, največja slabost pa je drugi servis. »Najbolje igra na trdi podlagi, kjer je njegovo gibanje boljše kot na peščeni,« pravi trener Toni Nadal, s čimer pa se sam ne strinja, tudi zato, ker je na prav vseh podlagah že dobil turnir. »Mnogi so prepričani, da je moje življenje takšno, da igram tenis eno uro, potem pa uživam na plaži. A gre za osemurno službo. Tudi ko sem na turnirju, ves čas razmišljam o tem, kako postati še boljši,« pravi Zverev, ki sicer velja za muhastega človeka, saj rad odpušča trenerje. Tako se mu je leta 2017 pridružil Juan Carlos Ferrero, a pol leta kasneje dobil nogo, podobno se je zgodilo tudi Ivanu Lendlu, ki ga je nasledil. »Bolj ga zanima njegov pes in igranje golfa kot pa treniranje mene,« je bil odkritosrčen peti igralec na svetu.
Njegova partnerica je želela umreti
Živi v Monte Carlu, s podobnim razlogom kot njegovi športni kolegi – nižji davki. V prostem času igra bejzbol in golf, navija za košarkarje Miami Heat in nogometaše Bayerna iz Münchna. Njegov najboljši prijatelj je Marcelo Melo, brazilski teniški igralec, ki je specializiran za dvojice. Neuradno naj bi bil sladkorni bolnik, a tega ni nikoli potrdil. Ima petmesečno hčer Maylo, a z njeno mamo ni več v romantični zvezi. Še več, Olga Šaripova je na instagramu zapisala, da je bila za domačimi stenami žrtev nasilja. »Nekega dne sem si vbrizgala inzulin, ker nisem več želela tako živeti,« je dejala. Zverev je seveda vse zanikal: »Nisem takšen, saj so me starši lepo vzgojili. Se pa vsem svojim navijačem opravičujem, ker morajo poslušati te neresnice.«
