V drugi skrajnosti nihala, ki označuje življenje našega naroda, pa so neodgovorni politiki oziroma tisti, ki so se bolj ali manj po naši volji ali pa s pretvezo (bolje povedano: s prevaro) povzpeli na oblastni položaj v tej državi. Življenje v Sloveniji že vse od toliko opevane osamosvojitve poteka v glavnem tako, da poznamo samo obe skrajnosti, ne pa »zlate« sredine (žal je to značilnost mladih, še vedno nezrelih družb). Zato tudi velja, da ima narod takšno oblast, kakršno si zasluži. Naši oblastniki poznajo samo obe skrajnosti: nesramno bogate in veliko večino državljank in državljanov, ki morajo prekleto dobro premisliti, kako bodo preveslali iz meseca v mesec. Torej prvorazredne in drugorazredne ljudi. Politična desnica pozna in uresničuje samo to dvoje: razred gospodarjev (kapitalistov, tistih, ki imajo) in razred »hlapcev« (tistih, ki smejo delati in naj za to dobijo le toliko, da preživijo). Ni čudno, da najpomembnejši prvorazrednik skuša postaviti izven zakona Levico, ker se jih boji. Boji se, ker hočejo uresničiti Marxovo prepričanje, da so vsi ljudje upravičeni do enakovrednega tretmaja (pozablja pa, da je bil prvi, ki je to zahteval, Jezus Kristus).
V svojem delovanju prevzemajo parolo iz starega Rima: kruha in iger. Kruha je bolj malo (s pretvezo, da ga bomo imeli več, so pred 30 leti naredili, kar so naredili). Zdaj pa se kaže, da so ostale le še igre. Pa še teh ne znajo prirediti ali organizirati oni, ampak jim rit odnašajo odgovorni športniki. Glede na to, kakšni smo Slovenci (kakšni smo, ilustrira oblast, ki jo imamo), bi se lahko vprašali: le s čim smo si zaslužili takšne športnike!? Najbrž je še najbolj na mestu primerjava s školjko bisernico: tako kot ta zaradi bolečine rodi biser, tako so iz naše bolečine »nastali« naši športniki.
Uroš Blatnik, Ljubljana
