V dvorani z 18.000 gledalci, ki so prišli gledat prvi dan gimnastike na OI v Montrealu leta 1976, je za nekaj sekund zavladalo začudenje. Na velikem ekranu se je pri številki 73, ki jo je nosila Nadia Comaneci, za vajo na bradlji pojavila ocena 1,00. Samo toliko od 10 možnih točk? Bela Karolyi, brkati trener 14-letne Romunke, je kričal: »Kje je ocena Nadie?« Vajo na bradlji je vendarle naredila brezhibno, natančno, tekoče, ritmično, osupljivo perfektno, niti en gib ni bil odveč. Nadia se je pozneje spominjala: »Nisem razumela, a se tudi nisem trudila razumeti. Ogrevala sem se že za nastop na gredi in skoncentrirala sem se samo na to.« V svojem nastopu ni videla nič posebnega: izvedla je to, kar je več kot stokrat naredila na treningih v mestecu Gheorghe Gheorghiu-Dej (ki je leta 1965 dobilo ime po tedaj umrlem voditelju romunske partije in države).
A čez nekaj sekund je švedski sodnik z rokami pokazal vseh deset prstov, po zvočniku pa so sporočili, da je Comanecijeva »prva v zgodovini dobila oceno popolne 10,00«. Prikazali pa so 1,00, ker ekran ni mogel pokazati dvomestne številke, saj je do tedaj veljalo, da ocene 10 ne more doseči nihče. Takrat se je Comanecijeva morala vrniti na sredino dvorane in pozdraviti navdušeno publiko. V nadaljevanju olimpijskih iger je Comanecijeva še šestkrat dobila oceno »1,00«, tri zlate, eno srebrno in eno bronasto medaljo. Izjemno, če pomislimo, da so na vseh prejšnjih olimpijskih igrah romunske telovadke dobile vsega skupaj eno samo bronasto medaljo.
Ceausescujeva zmaga
Ob vrnitvi v domovino je Comanecijevo na letališču pričakalo deset tisoč Romunov. Diktator Nicolae Ceausescu ji je podelil medaljo za junakinjo socialističnega dela in čutila se je počaščeno. Njene tri zlate medalje so bile zmaga romunskega nacionalizma nad sosednjo Sovjetsko zvezo. Prav na to karto nacionalizma je igral Ceausescu, ki je poskušal na tak način pridobiti Romune in hkrati imeti koristi od stikov z Zahodom. Senzacionalni uspeh Comanecijeve je bil tako tudi njegova zmaga.
Mlada telovadka je postala navdih za številna dekleta po svetu in zgled, da je mogoče s trudom marsikaj doseči. Zanimanje deklic za gimnastiko se je povečalo tudi v ZDA.
Trener Karolyi
Izjemen uspeh v Montrealu in potem še v Moskvi leta 1980 je Comanecijeva lahko dosegla s šestimi urami treninga petkrat na teden pod nadzorom trenerja Bele Karolyija. On jo je pri šestih letih izbral v vrtcu. »Vprašal sem, kdo zna delati kolo,« se je pozneje spominjal Karolyi, »dve deklici čisto zadaj sta dvignili roko. Tedaj sem prvič videl Nadio.« Njegovih treningov se ona spominja takole: »Res je vedno zahteval disciplino in hotel, da bi se presegla, a nikoli ni bil neusmiljen.« Leta 1974 je Karolyi, sicer pripadnik madžarske manjšine, zaradi uspehov mlade Comanecijeve postal trener romunske reprezentance.
Leta 1981 je s soprogo med turnejo v ZDA ostal tam. Petintrideset let pozneje se je Comanecijeva spominjala: »Neki prijatelj je prišel v sobo in mi rekel: 'Bela bo ostal tu. Boš tudi ti? Ali se hočeš vrniti domov?' Odgovorila sem mu: 'Vrnila se bom domov.' Kam pa bi šla? Kmalu zatem so mi prepovedali potovati v tujino, kamor so me pogosto vabili. Počutila sem se kot jetnica.« Karolyi je dve leti pozneje že vodil ameriško državno reprezentanco, Comanecijeva pa je tedaj končala svojo športno pot. Živela je skromno v majhnem in slabo ogrevanem stanovanju v Bukarešti skupaj z mamo in bratom. Ves čas jo je nadzorovala tajna policija Securitate.
Konec novembra 1989, nekaj tednov pred romunsko revolucijo, je s skupino Romunov skozi gozdove zbežala na Madžarsko. Azil je dobila v ZDA, kjer se je pridružila gimnastični šoli Barta Connerja, še enega olimpijskega prvaka. Kmalu sta postala par in se leta 1996 poročila, leta 2006 je Nadia rodila sina.
Montreala se je pozneje takole spominjala: »Imela sem 7 desetk in 3 zlate medalje. 7 in 3 dasta 73, kar je bila moja številka na hrbtu. In če seštejete 7 in 3, dobite 10.«
