Vzroki za motnje v strjevanju krvi in čezmerno nagnjenost h krvavitvam so številni. Znano je veliko prirojenih motenj strjevanja krvi, od katerih se nekatere manifestirajo že kmalu po rojstvu, nekatere pa kasneje kadarkoli v življenju. Teh stanj je preveč, da bi jih vse navajal. Velja pa navesti vsaj nekatera, ki so v vsakdanji klinični praksi najpogostejša.
Že dolgo vemo, da dolgotrajna imobilizacija delov telesa, kot je imobilizacija poškodovanih udov, zelo poveča možnost nastanka krvnih strdkov, zato v zadnjih desetletjih poškodovancem in hudo bolnim preventivno dajemo sredstva, ki zmanjšujejo možnost strjevanja krvi. Enako ravnamo pri dolgotrajnem mirovanju. Pri težjem poteku bolezni covida-19 je nagnjenost k nastanku krvnih strdkov zelo velika, in sicer kar okrog 25 odstotkov. Dajanje sredstev proti strjevanju krvi je danes pravzaprav doktrina, ni pa stoodstotno zanesljivo, da bomo nastanek strdkov preprečili, saj kljub temu lahko pride do njihovega nastanka ali nasprotno pretiranega učinka, kar privede do neželenih krvavitev.
Zelo znan je nastanek krvnih strdkov zlasti v globokih venah spodnjih okončin pri nekaterih povsem zdravih posameznikih med večurnim potovanjem z letalom. Poleg dolgotrajnega mirovanja je najbrž pomembna še posebna dispozicija za ta dogodek, za katero pa največkrat ne vemo. Pri nekaterih boleznih in bolezenskih stanjih je lahko nastajanje krvnih strdkov prva manifestacija te bolezni, kar še posebej velja za nekatere vrste raka. Zato moramo pri vsaki nepojasnjeni trombozi pomisliti tudi na možnost raka. V svoji praksi sem nemalokrat obravnaval bolnike s trombozo ali celo pljučno embolijo, ki je ena najbolj nevarnih posledic strjevanja krvi, ko se je šele v nadaljnji diagnostični obravnavi pokazalo, da je bila tromboza in/ali pljučna embolija samo prvi znak neke hude bolezni. Je pa še mnogo drugih bolezenskih stanj, ki jih je mogoče povezovati z nastankom tromboz.
Znane so tudi kar pogoste tromboze pri jemanju nekaterih zdravil. Omenil bi le hormonske preparate, kot so kontracepcijske tablete, za katere kar dolgo nismo vedeli, da je njihovo jemanje povezano s povečano nagnjenostjo k trombozam. Problem pri tem je, da ni načina, kako ugotoviti, kdo se bolj in kdo manj nagiba k nastanku tromboz.
Pri vsakdanjem zdravniškem delu je nastajanje krvnih strdkov nekaj zelo pogostega, zlasti v urgentnih službah. Na ljubljanski urgenci sem skoraj v vsakem dežurstvu obravnaval kakšnega bolnika s trombozo, največkrat v venah meč. K sreči se večina ni tragično končala, lahko pa je tromboza postala kroničen problem. Tako lahko ponavljajoči se manjši krvni strdki, ki se zagozdijo v pljučih, povzročijo nastanek kroničnega odpovedovanja desne polovice srca, kar vodi v trajno, lahko tudi hudo invalidnost. Ne preostane nič drugega, kot da na morebitno trombozo pomislimo pri dolgotrajnih, hujših glavobolih, nenadni izgubi vida, nenadnem nepojasnjenem težkem dihanju, pojavu bolečin in otekanja spodnjih okončin, zlasti od kolena navzdol, ter še mnogih drugih simptomih in znakih.
Čeprav so posamezni primeri tromboz, ki odmevajo v javnosti, tragični, je vendarle treba povedati, da je povezovanje s cepljenjem preuranjeno. Teoretična možnost sicer vedno obstaja, a je ni mogoče na podlagi posameznih primerov kar povezovati s cepljenjem, čeprav z njim časovno sovpada. Ravno zato je potrebna natančna in celovita obravnava takega bolnika, kot je navedeno zgoraj.
Z bolj ali manj zanesljivo statistično analizo lahko neko hipotezo potrdimo ali ovržemo. Zato so nam statistične metode v veliko pomoč pri načrtovanju našega dela in naših odločitev. Taka posebna oblika statistične analize je tako imenovana metaanaliza, pri kateri na sistematičen način združujemo rezultate posameznih med seboj neodvisnih študij. Prednost metaanaliz pred običajnim empiričnim raziskovanjem je v prvi vrsti v tem, da dobimo čim bolj zanesljive rezultate. Zato verjamem, da bodo vsa farmacevtska podjetja, ki proizvajajo cepiva, temeljito proučila vse morebitne stranske učinke, njihovo učinkovitost in zanesljivost. To v bistvu pomeni, da bomo s ponavljanjem meritev istega pojava v enakih ali vsaj primerljivih okoliščinah dobili primerljive rezultate. In za to pri vsakem medicinskem raziskovanju gre, da ne bi na podlagi posameznih pojavov sklepali na celotno število nekih postopkov in morebitnih pojavov, povezanih z njimi.
Res je, da je možna, poudarjam možna, minimalna povezava med vzrokom (tudi cepljenjem) in posledico (hujšimi neželenimi stranskimi učinki), kar pa je zelo težko dokazati. In konec koncev to velja za vsa zdravila, med katera lahko prištevamo tudi cepiva.
Prim. dr. MARJAN FORTUNA
