»Nihče ni mogel priti v naš center brez predhodne najave, to je kar velika sprememba. Poglavitna novost,« razloži Nenad Stojanović, pomočnik direktorice na Centru za socialno delo (CSD) Domžale. Veliko dela se je v tem času opravilo preko zooma, kar je bila tudi precejšna prilagoditev, razloži Stojanović, saj svetovanja lahko kvalitetnejše izvedejo v živo. Tako kot ni bilo lahko nikomur, ni bilo tudi centrom za socialno delo, vendar se je o njih poročalo bolj malo v preteklih dveh letih. Več o delovanju CSD-jev od izbruha koronavirusa do danes nam je razložil pomočnik direktorice CSD Domžale.
Kako bi z eno besedo opisali delo na CSD Domžale v času koronakrize?
Kaotično. Zato ker se kljub mnogim prilagoditvam in povečanju obsega dela od nas pričakuje stoodstotno delo, tako kot je treba. Vse v roku, pravočasno in vse kvalitetno.
Kako je koronakriza vplivala na obseg vašega dela?
Pokrivamo različna področja. Na primer na področju prve socialne pomoči, to je storitev, kamor pride stranka s svojo stisko in se pogovori s socialno delavko. Tega je bilo pravzaprav dosti več. Prav tako vlaganje prošenj za denarno socialne pomoči in izredne pomoči, tudi tega je bilo seveda precej več.
Kaj so bili poglavitni izzivi, s katerimi ste se srečali v tem času?
Prav v tem času, ko so sodišča okrnjena pri svojem delu, je to posledično vplivalo na nas. Recimo v okviru predhodnega družinskega svetovanja, to je denimo, ko se par odloči za ločitev, pride najprej na center, nato mi pišemo sodišču. Tu je bilo malo zastoja. Največji izziv pa je, kako tudi v stanju pandemije stvari normalizirati. To pomeni, da moramo imeti vedno dovolj zaščitnih sredstev, da se vse razkužuje. Pogosti so bili obiski inšpektorjev in težja organizacija dela, ker delamo z manjšim kolektivom.
Kako pa je novo delovanje vplivalo na vas kot kolektiv?
Veliko ljudi je delalo od doma. To je bila kar sprememba. Bili smo seveda zaprti kot institucija, kot mnoge druge, zato tudi nismo sprejemali praktikantov, študentk in študentov, ki so nam bili drugače v veliko pomoč. Prav tako imamo sestanke in izobraževanja preko zooma, kar je lahko tudi slabost. Če si ti v pisarni na sestanku, lahko zraven delaš tudi druge stvari in potem nisi osredotočen na samo izobraževanje ali pa na samo temo. Zastalo je tudi usposabljanje na delovnem mestu.
Vse več ljudi se je v preteklem letu oziroma dveh znašlo v socialni stiski, kar nam ni bilo tuje že pred tem, sedaj pa številke zgolj rastejo. Na področju, kot je recimo razreševanje nasilja v družini, delujemo z interventno službo. To ne more stati, to je dežurna služba. Ljudem poskušamo omogočiti takojšnjo razrešitev stiske. To deluje non stop.
Je zdaj več nesramnosti, nestrpnosti ali nasilja v odnosu med centrom in ljudmi, ki iščejo pomoč?
V vsem tem času se nam ni zgodilo, da bi klicali policijo. Vsekakor pa se je povečala stopnja verbalnega nasilja. Recimo, če nekdo ni bil upravičen do denarne pomoči, je nato klical in izsiljeval. Skratka, nekateri menijo, da lahko z grožnjami dosežejo neko drugačno odločitev. Vedno obstajajo različne poti in ena izmed legalnih je pritožba. Vsaki stranki rečemo, da lahko odda pritožbo in jih napotimo bodisi na varuha človekovih pravic, drugostopenjski organ ali pa socialno inšpekcijo.
