»Lahko bi jim to povedali v šolski učilnici, a čisto drugače je, če jim pokažeš na morju,« jih je jadralec in pobudnik akcije Zelena akademija Jure Orel pospremil na pot. Doslej je skupaj s svojo ekipo in sponzorji, ki takšne ure pouka omogočajo, na morje popeljal že več sto učencev in dijakov iz Kopra in Ankarana. Njegova velika želja je, da bi lahko takšno izkušnjo omogočil tudi šolarjem iz drugih slovenskih krajev. Ne le zaradi jadranja samega, ampak zaradi odnosa do okolja.
Učence je na pomolu ob skulpturi kita, napolnjenega s plastenkami, za uvod presenetil podatek, da ljudje v morje na leto odvržemo osem milijonov ton plastenk in da samo ena tuba zobne paste lahko razpade na 300.000 mikrodelcev plastike. Dovolj za uvod, čakalo jih je morje.
Dviganje jader težje, kot se zdi
»Fantje boste dvignili jadro, dekleta za krmilo,« je napotke na jadrnici delil izkušeni jadralec Mitja Simčič. »Krmilo zasukaj za deset stopinj desno, izberi si točko na obzorju, lahko ladjo, ki čaka na vplutje v pristanišče, in se poravnaj z njo,« je bilo navodilo dekletom za krmilom, medtem ko se je glavno jadro ob naporu fantov počasi dvigalo. Ni šlo tako enostavno, kot se zdi s kopnega. »Še malo, še malo, dajmo, hitreje, dobro,« jih je usmerjal jadralec. Ko so napeli še sprednje jadro, jadralci mu pravijo flok, je pomožni motor lahko utihnil.
»Začnimo jadrati. Veter, ki ga lovimo, je maestral. Ni še čisto pravi, počasi se oblikuje. Sprednje jadro ga usmerja v glavno jadro, da dobi čim več energije. Tudi galeb, zelo dober jadralec na nebu, ima na sprednjem delu peruti – pomagalo, ki mu usmerja veter v krilo. Ste jih kdaj opazovali, kako uživajo, ko piha burja?« je Simčič pripovedoval o osnovah.
Kam piha veter
»Zakaj nastane veter?« je zanimalo jadralce. Fantje so imeli svoje teorije, dekleta so očitno pri pouku bolje poslušala. Še težje je bilo vprašanje, kam piha veter. »Poglejte naprej na morje, na morju vse piše,« jim je namignil jadralec Jan Orel. Desno proti Izoli je bilo morje gladko in mirno v brezvetrju. Proti Kopru je rahlo valovilo, naprej proti Gradežu je bilo videti najtemnejše. »To pomeni, da tam močneje piha,« so mladim radovednežem razložili jadralci. Učna ura o pravih in navideznih vetrovih na morju, o globini morja, orientaciji, kompasih, straneh neba, takšnih in drugačnih ladjah, pa zakaj jadralec potrebuje ravnilo, šestilo in radirko, se je odvrtela sredi Koprskega zaliva.
Pogovor je tekel tudi o tem, da ne smemo več sedeti križem rok, če želimo morje ohraniti za prihodnje rodove. Znanstveniki namreč predvidevajo, da bo že leta 2050 v morju več plastike kot rib. »Poglejte klif, zdaj je v najlepšem času, saj na njem cveti navadna mirta. Redka rastlina, ki raste samo ob morju,« je Simčič mladim radovednežem s prstom nakazal pogled.
Tri, štiri: gremo na drugo stran!
Ko se je mimo boje za vplutje ladij v luko Koper posadka bližala Debelemu rtiču, je nenadoma veter z boka močneje napolnil jadra, jadrnica se je zaradi sile krepko nagnila. »Ko se jadrnica nagne, gremo sedet na drugo stran. Tri, štiri, zdaj!« je bilo povelje jadralca. Posebni občutki. Kljub temu, da otroci prihajajo iz Kopra, je izkušnjo jadranja imela samo ena učenka. »Titanik!« so vpili fantje, a jadrnica je ostala na gladini. »Zaradi zelo velike in dobrih šest ton težke kobilice pod jadrnico, ki preprečuje, da bi se med plovbo prevrnila,« je fantom razložil jadralec jadrnice z zanimivo zgodovino.
Zgrajena je bila leta 2000 in se je leto pozneje udeležila znamenite regate Volvo Ocean Race okrog sveta. »Vodila jo je ženska posadka, devet deklet je z njo obplulo svet,« je mlade glave s podatki navduševal Simčič. Zadnjih nekaj let je parkirana v koprskem mandraču, vsako leto se udeleži tudi znamenite Barcolane. »Narejena je iz kevlarja, zelo trdnega materiala. Če ustreliš vanjo, se ji nič ne zgodi,« je pritegnil predvsem fante.
»Poglejte, kako je velika!« je Simčič pokazal na ladjo, ki je čakala na vplutje v luko. Ko je jadrnica zaokrožila tik okrog nje, se je pokazala vsa njena velikost. Mornarji, ki so mahali z njenega krova, so se zdeli v primerjavi z njeno veličino kot figurice iz lego kock.
Ob vračanju v mandrač so vse pogumnejši mladi jadralci krmilo naravnali proti zvoniku koprske stolnice. »Objadrali ste celoten Koprski zaliv, pripravite se za spust jader,« je bilo navodilo posadki. Motor je znova zabrnel. Jadrnice niso parkirali, temveč so jo privezali ob pomol.
Znanje gre na prostem lažje v glave
»Danes so se veliko naučili, od morja, ekologije do zgodovine. To si bodo zagotovo vse zapomnili. Takšnih dni bi si želela še več,« je bila navdušena razredničarka šestošolcev Lena Vales. »Veliko več sva se naučili na morju, kot bi se v učilnici,« sta prikimavali tudi šestošolki Manca Unterlechner in Mana Rampini Florjančič. »Za mizo si se prisiljen učiti, tam moraš poslušati, pa si vseeno ne zapomniš toliko kot tukaj. Tukaj se bolj vživiš in dejansko doživiš znanje,« sta bili navdušeni in v en glas pritrdili, da bi si takšnega pouka želeli še kdaj. »Na prvi pogled se zdi dviganje jader enostavno, a v resnici ni tako, je kar zahtevno. Dober trening,« je ugotovila Mana. S tehničnih poudarkov je presedlala na okolje. »Ljudje se ne zavedajo, koliko plastike zmečejo v naravo, pa dejansko s tem škodujejo sami sebi in živalim. Vsi kiti, želve in delfini so zaradi tega ogroženi,« je razmišljala. »In ko mi te ribe pojemo, še sami sebi naredimo škodo. Najprej onesnažujemo, potem pa zaužijemo,« jo je dopolnila Manca, ki se ni mogla načuditi podatku, koliko smeti odvržemo v morje.
V Zeleni akademiji so prepričani, da je ozaveščanje o okoljski problematiki treba začeti zgodaj. »Problematika onesnaževanja morja je v učilnici na prostem predstavljena na enostaven in zanimiv način, in ko k temu dodamo izkušnjo jadranja, gre vse skupaj lažje v spomin,« meni vodja projekta Jure Orel. Želi si, da bi jim uspelo pridobiti donatorje, da bi izkušnjo lahko ponudili tudi šolarjem iz notranjosti Slovenije. »Z jadrnico otroke popeljemo v središče problema in tako lažje prodremo v njihovo podzavest,« je prepričan, da se bo delo prej ali slej obrestovalo.
