To je bilo življenje v znosno normalni meščanski družbi, kjer se vodi približno normalna politika. Ta politika je dolgočasna in ne polni spleta in twitterja z vsak dan novimi bizarnimi ukrepi in sovražnim ščuvanjem, ampak ohranja sistem, ki deluje nevidno, neslišno in solidarno v javno dobro vseh nas. To je predvidljiva politika, katere cilj je, da se državljani počutimo varne, preskrbljene in zmerno (ne)zadovoljne. Cilj sedanje revolucije, ki sta ji prej opisana politika in družba napoti, je Noriško kraljestvo oziroma druga ali tretja republika, kjer bo edina stalnica volja oziroma interes enega in edinega vodje ter njegovih pomagačev.
V tej novi družbi (če temu sploh še lahko rečemo družba, saj je ustreznejši izraz džungla, kjer vlada zakon močnejšega) bo glavno gibalo strastni gon po razgradnji vseh javnih sistemov ter vsesplošni privatizaciji in grabežu. Vse ostalo bo neurejeno in nedefinirano, brez pravne podlage in varstva, dokler ne bo vzpostavljen nov »pravičnejši« pravni red in nadzor nad sodstvom, kot je urejeno na Poljskem ali na Madžarskem. Revolucionarni zagon aktualne oblasti temelji na domnevnem obračunavanju z že 30 let mrtvim komunizmom. Očitno se vladajoča ekipa – katere vodilni del je že krepko zajadral v jesen svojega življenja – ne more spomniti boljšega alibija za ta družbeni prevrat, kot so zgodovinske epizode iz njihove komunistične mladosti. Ta rdeči madež, ki ga nikakor ne morejo sprati s svoje črne duše, najsi ga še tako močno drgnejo, jih obseda. Če pa bolje pogledamo vsebine – razen razgradnje obstoječega sistema, uničenja kulture, zlorabe okolja in bogatenja izbrancev – v tej njihovi revoluciji ni. Nič.
Revolucionarna preobrazba v nekakšno napol fevdalno ureditev in pot v nič je torej temeljni postulat aktualnega režima, njegov motiv in njegova perspektiva. Žal je videti, da obstaja nevarnost, da to postane tudi perspektiva vseh nas, ki bi si želeli izogniti se tem norostim. Gorivo, ki poganja to čudovito revolucijo, pa je korupcija. Kot vemo, je korupcija zloraba oblasti v osebno korist. To pomeni, da funkcionar stori nekaj, česar ne bi smel, oziroma opusti tisto, kar bi moral storiti. In to so naši oblastniki v zadnjem letu prav po šolsko demonstrirali, javno in brez sramu – od predsednika države in vlade do ministrov in visokih uradnikov. Kako globoko smo zabredli, se kaže tudi v tem, da vseh teh primerov, ki so se nabrali v komaj dobrem letu, ni mogoče našteti, ne da bi seznam teh nečednosti bil neskončno dolg.
Da bomo videli začetek konca te krize, revolucije in korupcije, bo skoraj gotovo treba čakati še kako leto. Predčasnih volitev ne bodo dovolili poslanci SMC in DeSUS. V zameno za ducat plač in še kak bombonček bodo pustili, da tisti, ki so marca lani prevzeli vzvode oblasti, še naprej rušijo vse javne sisteme, plenijo vse, kar ni pribito, zasedejo še zadnjo kadrovsko pozicijo, s katere se da usmerjati javne finance ali trgovati za vpliv na medije, zganjajo represijo in se nam zraven še posmehujejo in nas ponižujejo s svojimi ukrepi, ki nimajo nobene pravne podlage. V bistvu je poslanska podpora temu početju revolucionarnega režima posebna, višja oblika korupcije. Temelji na prevari volilcev, na zlorabi zaupanja, ki je bilo dano na volitvah leta 2018. Žal te prevare tudi nekateri, ki so pobegnili iz Noriškega kraljestva, še danes nočejo spoznati kot napake, ampak ponavljajo, da so to strahovlado omogočili, ker niso mogli drugače.
Za spreminjanje zakonov v škodo okolja in socialne stabilnosti države pa lahko le upamo, da je koalicija voljnih v parlamentu vendarle prešibka. Pridobitve revolucije, ki čedalje bolj besni, bomo tudi brez nadaljnjega mrcvarjenja zakonodaje še leta okušali.
Dragan Matić, Srednje Gameljne
